OZ 2005/1

40 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 v postavitvi svetišča za človeško misel in izraz na kate- rem koli mediju.” 1 Brez namere, da bi bila splošno sprejeta, korespondira ta poetična definicija s petimi modeli knjižnice prihod- nosti, kot jih vidi Peter Brophy. Tradicionalna knjižnica, spominska ustanova, učno središče, knjižnica kot vir skupnosti in knjižnica – nevidni posrednik po Brophyju 2 predstavljajo bodočo družbeno vlogo knjižnice in nas, kot že omenjena definicija, med drugim spodbujajo tudi k prepoznavanju številnih izzivov, s katerimi se sooča stro- kovno izobraževanje knjižničarjev. Eden najstarejših nesporazumov 130-letne zgodovine visokošolskega izobraževanja knjižničarjev se nanaša na zastopanost teorije in prakse pri pouku knjižničarstva. Obstajal je že pred časom Melwila Deweyja, utemelji- telja sodobnega izobraževanja knjižničarjev, z njegovim šolskim programom pa je postal še bolj izrazit. Dewey je trimesečni uvodni tečaj, enoletno prakso v različnih tipih knjižnic in zaključni trimesečni tečaj, ki je zajemal selek- cijo, katalogizacijo, klasifikacijo publikacij, referenčno dejavnost, bibliografijo ter vodenje knjižnice, ocenil kot “sistematično vajenstvo”, ki nasprotuje njegovi tezi o “knjižnici kot šoli in knjižničarju kot učitelju v najvišjem pomenu besede”. 3 Da bi izobraževanje knjižničarjev ob- varoval pred prakticizmom in izolacijo, je Jessy Shere v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja predlagal dodatne segmente pouka, ki se nanašajo na vprašanja družbene komunikacije, spoznavne sociologije, instituci- onalizacije knjižnic in raziskovalnih metod v knjižničar- stvu ter bistveno dopolnjujejo tematska področja, pove- zana s knjižničnim gradivom, storitvami in bibliografsko dejavnostjo. Z vztrajanjem pri interdisciplinarnosti knjiž- ničarstva je Shere problem odnosa med teorijo in prakso razširil na celoten visokošolski pouk knjižničarstva, ki se mora obogatiti s sociološkim pristopom, hkrati pa tudi s sprejetjem in uporabo sodobne informacijske tehnolo- gije za knjižnične potrebe. Na samem začetku tretjega tisočletja, v popolnoma spremenjenem okolju, vztraja Barbara Moren pri izobraževanju knjižničarjev in ne pri njihovem pridobivanju praktičnih spretnosti. Prepad med knjižničarjem praktikom in knjižničarjem učiteljem se lahko po njenem mnenju zapolni z medsebojno pomočjo in sodelovanjem, saj so male skupine – v univerzitetnem okolju izolirane in neopazne šole knjižničarstva – resnič- no velikokrat oddaljene od vsakdanje knjižničarske prak- se, kar je neizogibna posledica težavne vloge biti sluga dvema gospodarjema. 4 Večdesetletno iskanje ustrezne ravni poklicnega usposab- ljanja knjižničarjev je neločljivo od vsebinskih vprašanj ter problematike odnosa med teorijo in prakso pri izob- raževanju knjižničarjev, kar lahko spremljamo tudi na srbskem primeru. Da se knjižničarski delavci ne bi izobraževali samo na tečajih, ki so jih organizirale knjižnice, je leta 1984 v Beogradu prvič zaživela triletna srednja knjižničarska šola. Od skupno 21 predmetov jih je bilo šest ožje stro- kovnih. Leta 1950 je prerasla v štiriletno šolo, na kateri je maturiralo 31 generacij knjižničarjev, ki so bili v po- nos srbskemu knjižničarstvu. Od leta 1967 do 1979 je delovala tudi knjižničarska šola Delavske univerze v Prištini. Leta 1963 se je začelo še visokošolsko knjižni- čarsko izobraževanje na Filološki fakulteti v Beogradu, z uglednimi profesorji Miroslavom Pantićem, Dimitrijem Vučenovićem in Vladanom Nedićem. Do konca delo- vanja oddelka sta študij končali samo dve generaciji. 5 Pri naslednji šolski reformi je bila na srednješolski ravni ob- novljena knjižničarska izobrazba ter na Filološki fakulteti ustanovljen Oddelek za bibliotekarstvo kot štirisemestrski program interdisciplinarne narave. Tam so študenti 3. in 4. letnika ob rednih predmetih matične skupine poslušali še predavanja o knjižničnem poslovanju, organizaciji knjižnic, sistemu katalogov, bibliografijah in znanstvenih informacijah ter zgodovini knjige in knjižnic. Ta oblika pouka se je izkazala za sprejemljivo in celo priporočljivo v obdobju, ko se je znanstvena disciplina, ki je večkrat imela značaj pomožne znanosti, šele začela poučevati na univerzi. S tem se je začelo redno izobraževanje kadrov za vitalno in perspektivno stroko brez večjih finančnih, kadrovskih in organizacijskih težav, in to na dobrih teme- ljih splošne izobrazbe. V sedemdesetih letih 20. stoletja se je potreba po viso- košolsko izobraženih knjižničarjih jasno izražala skozi programe ustreznih kateder na univerzah v Ljubljani, Zagrebu, Sarajevu in Novem Sadu (v madžarščini). De- setletje kasneje so vse te katedre poskušale oživiti idejo o interdisciplinarnosti, ki so jo sprejeli na 10. in 11. skupščini Zveze bibliotekarskih društev Jugoslavije leta 1984 v Opatiji in leta 1986 v Ohridu ter na 2. in 3. inter- katedrskem srečanju knjižničarskih predavateljev leta 1986 v Zagrebu in leta 1988 v Beogradu. Katedre, ki so do devetdesetih let imele sorodne programe, so še naprej nadaljevale po začrtani poti, čeprav so na ta razvoj močno vplivale lokalne ekonomske in politične okoliščine. V tem obdobju so nove katedre nastale na Palah, v Varaž- dinu in Osijeku, ne pa tudi v Črni Gori in Makedoniji. Na koncu leta 1999 je Nacionalna knjižnica Makedonije v sodelovanju z univerzami bivše Jugoslavije, vključno z beograjsko, začela projekt visokošolskega izobraževanja knjižničarjev. Projekt ni uspel in tako je strokovno knjiž- ničarsko izobraževanje ostalo na ravni strokovnih izpitov. Strokovni izpiti, ki so vsekakor tudi danes zaželena in nujna oblika preverjanja znanja, so bili že pred 2. svetovno vojno kakovostno dodatno šolanje knjižničarskih delavcev na celotnem področju bivše Jugoslavije. V Srbiji imajo strokovni izpiti še vedno enako vlogo. Organizirata jih Aleksandra Vraneš, Gordana Stokić: IZZIVI IZOBRAŽEVANJA KNJIŽNIČARJEV