OZ 2005/1

42 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 ki je za knjižničarsko stroko specifičen in nujen. Številni fakultativni, v glavnem intenzivni enosemestrski tečaji, ki se iz beograjske univerze vedno bolj umikajo, bi študen- tom ponujali raznolikost tematike in lažje usklajevanje z njihovim zanimanjem, učiteljem pa zagotavljali veselje ob sodelovanju in inspirativnem dialogu s študenti. Pro- ces reforme visokošolske izobrazbe bi se izvajal redno, čez cel semester in tudi občasno z izpiti, seminarskimi nalogami, kolokviji in testi. Poenoteni učni procesi bi vodili k izmenjavi študentov in predavateljev sorodnih domačih in tujih univerz. Na Katedri za bibliotekarstvo in informatiko bomo kmalu podpisali pogodbo o med- sebojnem sodelovanju z Univerzo Severne Karoline v Chapel Hillu pri skupnem projektu učenja na daljavo, z Univerzo v Sofiji pa načrtujemo izmenjavo študentov in predavateljev. Tovrstna sodelovanja bodo vzpodbujala intelektualno radovednost in moralno odgovornost vseh sodelujočih, obenem pa tudi poenostavila postopek eval- vacije in nostrifikacije diplom. Skupaj z našimi partnerji Univerzo v Londonu, Kraljevo šolo za knjižnično znanost na danski univerzi, Univerzo v Bariju, Univerzo v Pado- vi, Univerzitetno knjižnico Švedske, Univerzo v Bratis- lavi in Univerzo Emporia v Kanzasu si prizadevamo, da bi ob formalnem znanju spodbujali in izkoristili tudi naše neformalno znanje in spretnosti, zasnovane na zanimanju in sposobnostih, ki jih tradicionalni izobraževalni sistemi praviloma zanemarjajo. Temu bi se približali pri delu v skupinah in konzultacijah z učiteljem mentorjem ter se na ta način hitreje in uspešneje usmerili v model ekspertno izobražene družbe. Ta temelji bolj na učenju na daljavo kot na tradicionalni izobrazbi, bolj na iskanju po internetu kot pa na uporabi čitalnice. Od srbske vlade podprto uvajanje sistema kakovosti v univerzitetno izobrazbo temelji na raziskavah o uporabi japonske metode QFD (Quality Function Deployment). Metoda naj bi spodbujala konkurenco na trgu akademske izobrazbe, v središču katerega je zmeraj uporabnik sto- ritev, študent. Po matriki omenjene metode so v procesu širjenja znanja visokošolske knjižnice tretji od 27 para- metrov, ki vplivajo na kakovost pridobljenega znanja. Zraven tega so knjižnice v vseh analizah obravnavane samo kot infrastruktura glede na preskrbljenost z literatu- ro. Pozabljamo pa, da knjižni fond brez katalogov in baz podatkov, ki jih ustvarjajo prav univerzitetno izobraženi knjižničarji, dejansko sploh ni “živ”. V Zakonu o univerzi imajo status univerzitetnega delavca samo asistenti in asistenti pripravniki, knjižničarji pa so neupravičeno uvr- ščeni med pomožno univerzitetno osebje. Ta terminološki spregled bi bil brez pomena, če ta materialna in moralna razbremenitev knjižničarja ne bi vplivala tudi na zmanjše- vanje občutka obveznosti glede nadaljnjega strokovnega izpopolnjevanja in izboljševanja dela v knjižnicah. To pa vpliva tudi na slabšo kakovost samega študija. Uvajanje sistema kakovosti na fakultetah se ne bi smelo končati v knjižnicah, ampak bi se moralo tam začeti. Brez ustreznih informacijskih virov je namreč nemogoče od študentov zahtevati večjo odgovornost pri procesu pridobivanja znanja. Strokovnjaki, ki raziskujejo TQE (Total Quality Education), poudarjajo, da obstajajo pomembni razlogi za uvajanje tega postopka na univerzo: sprememba odnosa učiteljev do izobraževalnega procesa; ugotavljanje de- javnikov, ki slabo vplivajo na kakovost izobraževalnega procesa; in razvoj univerze kot organizacije, ki je spo- sobna slediti vse strožjim zahtevam okolice. Pri procesu reorganizacije visokošolskega izobraževanja se kažejo kontinuirane in radikalne izboljšave. Radikalna izboljšava je za visokošolsko knjižnico avtomatizacija njenega delovnega procesa, kontinuirano izboljšanje pa je odvisno od uvajanja novih tehnologij za uporabo podatkovnih baz in intraneta kot tudi od izobrazbe in entuziazma knjižni- čarja, ki mora biti pripravljen za sodelovanje s predavate- lji in študenti ter za soočenje z novimi tehnologijami. V prihodnjih letih, ko se bo v Srbiji organizirano in pre- mišljeno oblikoval sistem virtualnega knjižničarstva z vzajemno katalogizacijo, bodo imele knjižnice s svojim bogatim knjižnim fondom in univerzitetno izobraženimi knjižničarji priložnost neposredno vplivati na kakovost znanstvenega, izobraževalnega in kulturnega razvoja družbe. Knjižničarska dejavnost je danes resda pogojena z uporabo interneta, stopnjo avtomatizacije knjižnice in uporabo sodobne informacijske tehnologije, vendar pa je družbeni položaj knjižničarstva enako odvisen tudi od izobraženega, dejavnega, učinkovitega, naprednega in motiviranega knjižničarja, ki ga je potrebno izobraziti na univerzi ter mu nato omogočiti, da se v knjižnici razvije v kreativnega sodelavca. Oblikovanje podobe knjižničarja ni izključno v pristojnosti knjižničarskih šol, temveč tudi bibliotekarskih društev in knjižnic. K dobremu rezultatu pripomorejo vse oblike izobraževanja, s katerimi lahko sledimo hitrim spremembam sodobne družbe. Vse od kratkih tečajev do viharjenja ( brainstorming ) ima knjiž- ničarsko izobraževanje eno edino bistveno nalogo, to je usposabljanje posameznikov, ki razumejo, kako knjižni- čarstvo prispeva k razvoju družbe. Osebnost knjižničarja in osebni stik, ki ga vzpostavlja z uporabniki, je vsekakor trajna vrednota naše stroke, hkrati pa tudi najpomemb- nejši dejavnik v knjižnici. Ne nazadnje to pomeni, da je v strategijo razvoja družbe nujno treba vključiti tudi stra- tegijo razvoja knjižnic in bi se njena vizija lahko merila s položajem knjižnic v njej. In končno, če mora biti vsaj en segment knjižnične informacijske dejavnosti v konceptu predvidljiv in napreden, potem je to gotovo segment izob- raževanja, ki knjižnico postavlja v središče informacijske družbe. Iz srbščine prevedli Gordana Popović-Bošković in Biserka Fortuna. Aleksandra Vraneš, Gordana Stokić: IZZIVI IZOBRAŽEVANJA KNJIŽNIČARJEV