OZ 2005/1

M 45 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 reotipno podobo knjižničarja, ki je sicer lahko čudak, si privošči brado, kot sem si jo jaz, ki v spokojnosti sedi, bere in raziskuje kot kakšen srednjeveški menih ter s tem, da kaj napiše, ovrže Prešernovo podobo knjižnega molja, ki žre knjige in od sebe ne da najmanjše fige. Ne, začela me je zanimati ne samo knjiga kot vsebina in lep opis, kajti bralci sami, ki so iskali najrazličnejšo literaturo, so me prisilili, da nisem ostal na nivoju samo romanov in le- pih zgodb, temveč iskal v knjigah tako podatke o avtorjih, prevajalcih, si v nekem smislu v zvezke pa tudi v spomin nalagal “gesla” – skratka moral sem postati nekak pred- hodnik računalnika. K temu znanju mi je mnogo pomaga- lo dejstvo, da sem moral za ves obdelani fond knjižnice, ki je bil za Ptuj sorazmerno velik, določiti vrstilce UDK in s tem je knjiga zame dobila novo razsežnost. Kolegi so se norčevali iz mene, da sem takrat, ko sem prevzel domoznanstvo, postal “doktor škarje”, saj smo zaradi pomanjkanja prostora marsikaj od časopisnega gradiva izločali, sam pa sem vse to pregledoval in domoznanstve- ne ter druge redke članke ohranjal. Drugim knjižničarjem iz večjih knjižnic se je to zdelo bolj kot ne izgubljanje časa, vendar oni so lahko poslali iskalca v kako drugo knjižnico, ki je hranila vezane izvode, pri nas pa je bilo za zmeraj izgubljeno, kar je bilo izločeno. Današnji ob- delovalci knjig, še bolj pa uporabniki si ne predstavljajo, koliko je računalnik olajšal njihovo delo ali iskanje, saj jim tako rekoč prinese na krožniku to, do česar so pri- hajale prejšnje generacije z muko. Samo izpišeš ime ali drugo geslo ter žanješ rezultate dela tisočerih in tisočerih. Že klasična obdelava ptujskega gradiva in seveda knjig za listkovni strokovni katalog, pa isto delo tudi po drugih knjižnicah, je pokazala njihovo bogastvo ali revščino, a vse to se je še bolj izrazilo s poznejšo računalniško obdelavo. V moji nekdanji knjižnici so redka dela, ki so zanimiva za obiskovalce, a o njih ni imel pojma studiozni Evropejec, dokler ni ob računalniku v kakšni sever- noevropski knjižnici ali celo doma ugotovil, da imamo v Ptuju knjigo, ki velja že stoletja za izgubljeno. In tako dalje. OZ : Občutek imam, da je minoritska knjižnica spokojno čakala na vašo upokojitev in sedaj ste se ji posvetili v pol- ni meri. Kaj ta prelepa zbirka predstavlja za Slovenijo? Emeršič : Ptujska knjižnica je v preteklosti praznovala razne okrogle obletnice in samo to dejstvo nas je prisi- lilo, da smo opravili analizo preteklega dela, opis fonda itd., mene samega pa je ljubezen do zgodovine ponesla v zgodovinski opis in oris fonda na ptujskem področju. Ker je v Ptuju izven knjižnice zlasti izstopala knjižnica staro- davnega Minoritskega samostana Ptuj, sem se poglobil v njeno zgodovino, usodo njenega fonda ter seveda tudi v druge knjižnice, tako cerkvene, samostanske, grajske, ljudske in privatne. Ugotavljanje njihovih usod mi je pri- neslo poleg žalosti in jeze ob marsikateri uničeni drago- ceni knjigi tudi lepih in prijetnih ur ter zadoščenja ob vsa- kem novem podatku. Pa še nekaj sem videl. Vse to je bilo površinsko delo, kajti gradivo odpira vedno nove plasti, nove dileme, nova odkritja. Zato me ob upokojitvi ni bilo težko nagovoriti, da sem se lotil računalniške obdelave minoritske knjižnice. Kajti, kot sem napisal že prej, vsak kamenček, ki ga vgradiš ne v “pošastno podobo računal- niške vsegaobsegajočnosti”, kot nekateri apokaliptično napovedujejo, ne v potuho lenobnosti novih uporabnikov, temveč gledano s svetle pozitivne strani, v prijateljstvo in korist svojemu bližnjemu, tistemu redkemu iskalcu, ki bo ob tem našel nove spodbude, nova zadovoljstva in bo napredoval do novih rešitev, pomeni uresničevanje tistega židovskega izreka, da če enega človeka rešiš, rešiš vse človeštvo. To se pravi, če enemu koristiš, vsem koristiš. Toda kaj ta knjižnica sploh je? Najbolj enostavno bi rekli, da je to prostor z okrog 5800 knjigami oziroma naslovi, pretežno iz sredine 18. stoletja, kjer izstopa od slovenskih del Trubarjev najpopolnejši izvod novega testamenta ali pa ovitek Teodozijevega zakonika na knjigi iz 16. stoletja, ki sega po starosti v čas Brižinskih spomenikov. Takih fragmentov, popisanih pergamentov, še neidentificiranih, ki so nalepljeni v knjige, bi bilo kar nekaj sto, če ne čez tisoč, in med to množico bo natančen raziskovalec in poznavalec srednjeveških pisav odkril še marsikaj zani- mivega. To so le ocvirki, če omenim še dva novejša, edin- stvena faksimila pri nas: Gutenbergovo Biblijo, ki jo ima v Sloveniji le še NUK ter znamenito perikopo (odlomki evangelijev) Henrika II. iz 13. stoletja, kar so uspeli mi- noriti dobiti lansko leto, da ne govorim o številnih zani- mivih in redkih delih, tudi rokopisih, ki kažejo kaj burno zgodovino. Tako bi se na primeru izginulega rokopisa začetnika slovenske filozofije p. Tirnbergerja, lahko na- pisala razburljiva pustolovska zgodba. Ali pa na rokopisni nürnberški kroniki iz 16. stoletja, ki so jo odpeljali med vojno v Nürnberg in je od tam neznano izginila, če ni bila celo uničena v bombnih napadih leta 1945. V času proti- reformacije je vladna komisija kaj trdo prijemala tukajš- nje patre, ker so bili okuženi s protestantskimi knjigami in tudi s tega časa je še marsikaj nejasno. Pa kuge, ko so skupaj z mrličem zažgali vse stvari, ki jih je uporabljal, torej tudi knjige, in vemo, da je ob eni taki znani kužni epidemiji, ki so jo zanesli v Ptuj italijanski komedijanti, pomrlo čez polovico patrov. OZ : Nas lahko za trenutek preselite pol tisočletja nazaj in nam ponazorite mrežo in poslanstvo tedanjih samostans- kih knjižnic, ki jih je bilo v tem delu Slovenije kar nekaj? So kaj vplivale na svoje okolje? Emeršič : Še zdaj se z bridkostjo spominjam pripovedi nekega sedaj že pokojnega gozdarja o knjigah, ki so po ropanju rajhenburškega gradu v drugi svetovni vojni ležale na bregu in si jih ni nihče upal pobrati. Ali pripove- di o zažigu knjižnice Katoliškega prosvetnega društva v RAZGOVOR