OZ 2005/1

46 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 tukajšnjem samostanu, ki so jo zažgali Nemci na samos- tanskem dvorišču. Ali o zgodbah frančiškanskih patrov v Nazarjih, ko so jih hoteli pognati partizani v zrak, ter o nekem borcu, ki je med ruševinami pobral Dalmatinovo Biblijo ter še eno delo, sedaj se ne spomnim imena, in ju dlje časa prenašal v nahrbtniku. No, pred petsto leti je bilo podobno, saj so metali “krivoverske” knjige v Dravo, uničevalci knjig pa so bili še požari, povodnji, malomar- nost, čas in nerazumevanje. Kdo pa je v tem času predsta- vljal kulturo, če ne samostani Stična, Pleterje, Žiče, Ptuj, Piran, Ljubljana …? Ali kartuzijani, cisterijani, beraški redovi od dominikancev do Frančiškovih sinov in v Ptu- ju dominikanci, minoriti in kapucini? Njihova središča so bile prave medknjižnične mreže, ki so v nemiren čas prinašale spokojnost in mir. Kaj vse so ohranili, kaj vse pa je bilo na tak ali drugačen način uničeno. Včasih se celo na podstrešju kakšnega župnišča ali stare opuščene šole najdejo stvari, da se ti zavrti v glavi. Pa tudi pripo- ved že pokojnega uradnega zbiralca knjig g. Srečka, kako se je znašla dragocena knjiga na smetišču, je nazorna. Po vojni so si namreč delavci nekega podjetja dajali names- to nogavic v čevlje liste Dalmatinove Biblije iz ptujske proštijske cerkve. Turški plenilci niso ljubili samo zla- tih kelihov in monštranc, temveč tudi knjige, če so bile okrašene z zlatom. Dokazov za to trditev sicer nimam, dokler ne bodo obdelane knjige in knjižnice pri naših nekdanjih bratskih narodih ali v Turčiji, če se je seveda kaj ohranilo. Kultura izven obzidja cerkve pa je v bistvu stvar druge polovice 19. in 20. stoletja. OZ : Kaj se je v osebnosti in delovanju knjižničarja od tistih časov ohranilo kot stalnica, kaj pa se je najbolj spremenilo? Emeršič : Sem že rekel, da se je v glavah ljudi ohranila podoba srednjeveškega knjižničarja. Toda to je bilo vse. Zato ni bilo nič večjega spoštovanja, tudi pri nas ne, zlasti pa sem se včasih primerjal s kolegom, ki je imel kot prav- nik dve stopnji nižjo izobrazbo, plačo pa vsaj za tretjino večjo. Tudi razmerja med Ljubljano in Ptujem so bila kar precejšnja. “Vi pač živite na Ptuju, kjer je vse cenejše,” so nas tamkajšnji kolegi tolažili. Seveda sem to razlikovanje krepko občutil ob upokojitvi. Razlika med srednjeveškim in sedanjim knjižničarjem je tudi ta, da je srednjeveški nekje čepel in pisal ali prepisoval, verjetno večkrat tudi v mrazu in lačen, in vsi so ga, če ga že niso cenili, pus- tili vsaj pri miru, današnji pa mora biti, zlasti v manjših knjižnicah “deklica za vse”, pravi polihistor, ki ga seveda v zadnjem času vedno hitreje nadomešča računalnik, toda še vedno je lahko imeniten posrednik. Po drugi strani pa se ob tem tudi spomnim na uvajanje računalniške mreže v knjižnice, ko smo bili stari knjižničarji čisto skeptični, češ kakšne neumnosti uvajajo, pa tudi užaljeni, da nam bodo sedaj računalničarji solili pamet. Toda kmalu smo ugotovili, da dejansko niso računalničarji vsemogočni, kot so se včasih delali ali pa so jih prikazovali, čeprav so postajali vedno bolj nepogrešljivi, zaželeni. Tako danes, kadar koli pridem v kakšno knjižnico, vedno začutim s šestim čutom, ali dela knjižničar ali knjižničarka (moram zapisati tako, saj je tudi moja žena iste branže) s srcem ali pa je tam le zaradi službe. Sicer je prihajalo v knjižnici podeželskega Ptuja tudi do takih stvari, da nas je ob selitvi v prenovljene prostore nahrulil takratni načelnik občine, kako to gre, da dajemo stare knjige na nove kovinske police. Je imel pač izostren čut! Tudi v tistih turističnih biltenih, kolikor so pač izšli, je bila prej omen- jena vsaka pasja procesija kot knjižnica. OZ : Ker sva se ob tem prvič srečala, vem, da ste se Koc- bekovi literaturi posvečali v letih, ko je bilo to povezano z resnim tveganjem. Pomembna je zato vaša sodba, ali ga je lansko praznovanje stoletnice rojstva končno pravično umestilo v zgodovino, ali pa dolgovi še vedno ostajajo? Emeršič : Kocbek je eden mojih nerazčiščenih računov. Ne samo, da sem hodil kar nekaj mesecev k njemu, br- skal po njegovih zapiskih, debatiral z njim in njegovo ženo Zdravko, večkrat vlekel na uho pri pogovorih z gosti, objavil delno njegovo bibliografijo v novosadskem Leksikonu pisaca Jugoslavije, pripravljal bibliografijo najprej za Obzorja, nato za Mohorjevo, padel povsod skozi, čeprav so moj rokopis nato pridno uporabljali v Muzeju novejše zgodovine in še kje drugje brez avtorskih pravic. Toda neurejenega gradiva se je še kar nabiralo, kajti to nisem delal službeno, temveč v svojem prostem času in tako sem postal tako zbiralec kot bibliograf, pravi kocbekolog, dokler me ni povozil čas. Ker nisem samo pozitivistično zbiral gradiva, temveč ga tudi prebiral, sem si ob samem Kocbeku, njegovih delih kot tudi ocenah lahko ustvaril svojo sodbo, ki ni nujno popolna. Iz samih različnih obdobjih, kot so se pojavljali zapiski o Kocbe- ku, izhaja, kako so ga sprejemali ali odklanjali, pa naj so bili desni ali levi, tako imenovani klerikalci, liberalci ali komunisti (sam ne dam dosti na te delitve!). Seveda je danes marsikaj jasno, dosti več pa še ostaja nejasno, tako da ni zgodovina izrekla dokončne sodbe o njem. Z go�- tovostjo pa lahko rečem o njem, da je bil presneto dober pesnik. OZ : Vaše obravnavanje teološke misli se razteza od Slomška do Janžekoviča. Vaše duhovno zorenje v času študija je sovpadalo z drugim vatikanskim koncilom, pri katerem je bil Janžekovičev delež zelo viden. Ali naše izobraženstvo sploh ve, kaj predstavljajo slovenski teo- logi v preobrazbah katoliške misli ali pa imamo o tem le približne in posplošene predstave? Emeršič : Moram priznati, da je moje gledanje izhajalo bolj iz domoznanstvenih vidikov, zato obravnavam tudi Janžekoviča, medtem ko me je Slomšek zagrabil, če razu- RAZGOVOR