OZ 2005/1

50 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 Vidnejši – danes žal že pokojni – ameriški politolog Alfred G. Meyer je imel nedvomno prav, ko je zapisal navidez paradoksalno trditev, da “tisti, ki raziskujejo družbene probleme, v bistvu raziskujejo sami sebe”. Pri tem seveda merim na biografske kvalifikacije avto- rja te knjige, na njegove, pogosto po avtoritarni maniri prekinjene “izlete” v politiko, kjer je pomagal odpirati ali razpirati priložnosti za odprto družbo in z njo trans- parentnemu pluralizmu tako na individualni kot tudi na institucionalni ravni. V avtorjevem sistematičnem ukvar- janju z informacijsko družbo potemtakem ne vidim v prvi vrsti njegove izbire, ki bi jo narekovali samo modni ali izključno akademski interesi, čeprav lahko v tem primeru dodamo besedo tudi, temveč neko logično nadaljevanje avtorjeve osebne poti, ki je vztrajno in pogosto navkljub neprijaznim zgodovinskim okoliščinam težila k visokemu vrednotenju znanja in na njem temelječe družbe. Nekako patetično, vendar upravičeno bi lahko rekli, da je bila tema njegove obravnave, se pravi informacijska družba, njegova usoda. Z njo se potemtakem ne ukvarja zaradi takšnih ali drugačnih imperativov kariere, temveč, če si sposodimo Webrovo kvalifikacijo pravega iskalca pogosto izmuzljivih odgovorov na družbena vprašanja, kot raziskovalec z dušo. S tako (s)miselno popotnico sem vzel v roke knjigo Francija Pivca in ko sem jo prebral, mi ni treba demantirati nobenega od pravkar zapisanih stavkov. Ko sem se lani v septembru srečal, kot je to običaj vsako leto vsaj enkrat ali dvakrat, z mojim profesorjem iz podi- plomskih študentskih časov na Harvardu, Danielom Bel- lom, mi je najprej zastavil vprašanje, ali ga sploh še kdo bere ali pozna vsaj “na našem koncu”. Pritrdil sem mu, a začuden nad njegovim vprašanjem! Če bi pred tem imel v rokah na tem mestu obravnavano delo, bi lahko moj odgovor tudi začinil s kakšnim Pivčevim argumentom oziroma opiranjem na njegova razmišljanja, povezana z Bellovimi dragocenimi sociološkimi razmišljanji o naravi (prihajajoče) poindustrijske družbe. Bell se mi je pritožil nekako v tem smislu, da ameriški družboslovci na veliko uporabljajo njegovo sociološko paradigmo in koncepte, ne da bi ga sploh omenili, kar pomeni, da so ga preprosto pozabili. Morda je eden od morda treh najbolj proniclji- vih ameriških sociologov v 20. stoletju nekoliko pretira- val, res pa je, da je to usoda mnogih klasikov na tem po- dročju, katerih teorije ter analitični prispevki in koncepti postanejo zaradi njihove prepričljivosti in utemeljenost enostavno last profesionalnih disciplin kot takšnih, ne da bi se posebej in eksplicitno omenjali tisti, ki so bili za- služni za njihovo odkritje. Franci Pivec je svoje izčrpno delo o informacijski družbi zastavil v dosti zavidljivem kompleksnem in inter- disciplinarnem pristopu, pri čemer se mi zdi še posebej dragoceno, da je poleg sociološkega in filozofskega pre- tresa te najnovejše inkarnacije evolucije človeške družbe vključeval tudi relevantne etične premisleke. To, da tako opredeljenega pristopa ni posebej ali obredno ekspliciral, kaže na prepričanje avtorja, da je glede na naravo obrav- navanega pojava več kot samoumeven. Vsekakor se je na ta način izognil sindromu, ki ga lahko sicer srečujemo na tem področju pri, žal, vse preveč številnih avtorjih tako doma kot v svetu, ki razumejo interdisciplinarnost bolj v smislu mehaničnega nizanja spoznanj o določenem pro- blemu s stališča posameznih disciplin, kar ima za posle- dico fragmentarno ali bolje anemično in nesinergistično akumuliranje spoznanj s tega področja. V Predgovoru je avtor sicer na kratko, vendar zgoščeno, včasih tudi s samo njemu lastno prikupno in povedno ironijo, predstavil svoja osebna, vendar tudi premišljeno zastavljena vodila ( credo ), iz katerih je črpal in še naprej črpa svojo intelektualno voljo in profesionalno motivaci- jo, zaradi katerih se je lotil problema. Problem je po svoji naravi fluiden in ki se izmika vsaki teleološki gotovosti o tem, katera in kakšna je zadnja “zgodovinska postaja” in- formacijske družbe, kam njena pot pravzaprav vodi. Pisec je vsekakor ravnal prav, s tem ko o problemu informacij- ske družbe razmišlja ne le z vidika njegovih (vendar ne samo) aktualističnih danosti, temveč ekstrapolira iz njih tudi vse tisto, kar dokazuje njegove razvojne potenciale v smislu pojava “dolgega trajanja”. Čeprav je predgovor relativno kratek, ga bralec ne bi smel samo preleteti, saj je zavezan ambivalentnemu razumevanju informacijske družbe, se pravi tako njenemu prebujanju varljivih “sa- njarij o sporazumni družbi” kot tudi novim pastem, med katerimi je morda najbolj nevarna “zvijača s podreditvijo (Franci Pivec) INFORMACIJSKA DRUŽBA