OZ 2005/1

M 51 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 računalnika za nadzorovanje ljudi”. Ta je pravzaprav stalno na preži za novimi priložnostmi, ki pridejo slej ko prej: pisec seveda z dobrimi razlogi med njimi najbolj prepoznava 11. 9. 2001, ki je prišel kot naročen napadeni državi in njenim voljnim koalicijskim zaveznicam za to, da so nekajkrat povečale že prej prakticirano vdiranje v zasebnost ljudi. Zaradi tega je še kako na mestu avtorjevo svarilo – in morda nas lahko predvsem ta in podobna zavarujejo pred apokaliptično usodo informacijske družbe – da informati- kom ne gre vnaprej zaupati, ker v njih še zdaleč ni mogo- če prepoznati agensa , ki bi se bil pripravljen žrtvovati ali vsaj izpostaviti “na okopih demokracije in solidarnosti”. S tem tehtnim dostavkom si je Pivec tudi nakopal dolg, ki ga utegne poravnati v kakšnem svojem prihodnjem podo- bnem delu, ko nam bo morebiti predstavil svoje videnje, kakšen model demokracije in solidarnosti ima v mislih, ki bi bil urezan ne več po kriterijih industrijske, temveč informacijske družbe. Ali gre za njuni preobrazbi od na- cionalnih k transnacionalnim (globalnim) pojavom ali pa zgolj za prilagoditev že videne demokracije v nacional- nih okvirih, vendar kljub vsemu tudi z močno izraženim njunim demokratičnim in solidarnostnim “deficitom”, ki omenjene okvire močno presega? Repertoar obravnavanih ali tudi samo odprtih tem v tej knjigi seveda presega ambicije te ocene. Nobena ocena, kar se razume samo po sebi, ne more nadomestiti bralče- ve odločitve, da knjigo prebere sam. Lahko pa ga z raz- ličnimi prijemi nagovarja k branju knjige na ta način, da s selekcioniranim predstavljanjem za ocenjevalca relevant- nih tem in avtorjevih analiz, v zadnji posledici bralca take ocene pri tem dodatno motivira, če pa jo avtor razume kot svojevrstno povratno refleksijo, pa je pisec ocene dosegel svoj optimalni domet. Nočem biti toliko prevzeten, da bi tej oceni kar vnaprej pripisal takšen učinek in bom zado- voljen, če se bodo omenjene ambicije vsaj do določene mere uresničile. Poskušal se bom torej v omejenem obse- gu, ki je na voljo, posvetiti nekaterim po mojem mnenju tematskim ali tudi analitičnim sklopom, ki se jim je po- svetil avtor tega dela. Najprej je treba pritrditi avtorju, pri tem se opira na avto- riteto najbolj uveljavljenih mednarodnih družboslovcev, da je treba sintagmo industrijska družba vzeti resno. Kar pomeni v prvi vrsti, da moramo po eni strani vedeti, kaj z njo početi – se pravi legitimirati njeno konceptualno bistvo, po drugi strani pa je v tej zvezi potrebno vpeljati ali vsaj predpostavljati potrebna razlikovanja. Pisec se pri tem, kot smo že omenili, opira v prvi vrsti na sociološko avtoriteto Daniela Bella, ki ga je mogoče brez slehernega dvoma prištevati med utemeljitelje sociološkega in sploh širšega (interdisciplinarno razumljenega) koncepta po- industrijske oziroma informacijske družbe. V njegovem (za)dosti kompleksnem razumevanju tega novega epo- halnega pojava se je seveda zlahka našlo mesto za tako pomembno razlikovanje med informacijo in znanjem, pri čemer je slednje uvrščeno znatno višje kot prvo. Pri tem je pomembno, da Bell ni spregledal te meto- dološko premišljene hierarhije, čeprav smo v njegovih socioloških analizah na tem področju vseskozi priča nav- dušenju nad takšnim novim zgodovinskim obratom, ki ga predstavlja informacijska tehnologija. V tem smislu ima Pivec prav, ko Bella označi za “informacijskega revoluci- onarja”, ki si ga bomo v zgodovini družbene misli s tem v zvezi bržčas najbolje zapomnili po njegovi naslednji defi- niciji informacijske družbe: (1) dominantnost informacij v obliki kodiranih produkcijskih navodil; (2) urejevalna načela za razvrščanje in druge vrste klasifikacijskih funk- cij pri upravljanju z informacijami, in (3) komunikacije, kakor se nam kažejo ali predstavljajo preko interneta. Za sociologa, kot je to pisec te ocene, je zanimivo vpra- šanje, na kakšno teoretsko podlago ali celo koherentno zastavljeno paradigmo je mogoče opreti prepričljivo razumevanje informacijske družbe. Avtor ima prav, ko ugotavlja, da sta se tako pojem informacijske družbe, kot posledično tudi njeno sociološko razumevanje “porodila iz kritične znanstvene obravnave družbenega razvoja”. Pri tem se seveda ni bilo mogoče opreti na “aroganco računalniških strokovnjakov”, ki so v tem pogledu prej zaviralni kot pa spodbudni dejavnik. Informatike v tem smislu sploh ne bi smeli razumeti samo kot orodje, ki bi ignoriralo sociološko odločilno vlogo širšega okolja, ki računalnike kot take uporablja, in dejstvo, da okolje ne nazadnje determinira tudi celotni kompleks progra- miranja. Čeprav ta naloga v znanostih ne bi smela biti omejena samo na informacijsko znanost, pa je več kot očitno, da ta stoji in pade pred problemom zadostne uspo- sobljenosti za to, da se kot taka ukvarja v prvi vrsti, če že ne privilegirano, s sodobnim (in v bistvu novim) pojavom informacijske družbe. Pot do (minimalno) zadovoljivega razumevanja infor- macijske družbe vodi preko zadosti kompleksnega ra- zumevanja paradigme informacijske tehnologije, ki po Manuelu Castellsu, enem od najbolj vplivnih in tudi za- nesljivih interdisciplinarno usmerjenih družboslovcev na tem področju, vključuje naslednje ključne značilnosti: 1. informacija kot njen temeljni in ne le uporabni material; 2. propulzivnost informacij kot najbolj vitalni del člo- vekove dejavnosti; 3. dosledno mrežna logika delovanja celokupne informacijske in tehnološke tehnologije; 4. fleksibilnost nove tehnološke paradigme, ki transformira oziroma modificira tudi same organizacije in institucije; in 5. naraščajoča konvergenca različnih tehnologij v viso- ko integriranem sistemu, ki odpravlja stare in v tem smis- lu neuporabne tehnologije. Pri predstavljanju te Castellso- OCENA