OZ 2005/1

54 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 1 govori, kako napredna je bila tehnologija, ki jo je v teh letih uvajal IZUM v Sloveniji in v bivših jugoslovan- skih republikah in pokrajinah [3]. Deset let kasneje so sodelavci IZUM-a izvedli simulacijo dela digitalnega referenčnega knjižničarja v globalnem e-okolju iz sistema COBISS. Bilo je ugotovljeno, da konceptualnih in tehno- loških ovir v sistemu COBISS za njihovo uspešno delo v globalnem e-okolju ni, seveda pod pogojem, da knjižni- čarji v knjižnicah, vključenih v sistem COBISS, obvlada- jo znanje in veščine digitalnega internetnega knjižničarja [4]. Letos je bil v IZUM-u promoviran servis Vprašaj knjižničarja, ki zagotavlja organizirano sinergijsko delo digitalnih referenčnih knjižničarjev v knjižnicah COBISS, ki so podpisale konzorcialno pogodbo, in multimedijev. Digitalni referenčni servis ni enostavno tradicionalna referenčna služba brez mize, ampak se cela knjižnica mora preoblikovati tako, da vključuje novo razsežnost digitalnega okolja in spremenjene vloge referenčnega osebja. Ne gre tudi za preprosto razmerje vprašanje – odgovor, ampak za odnos problem – rešitev problema. Zakaj sprašujemo, je namreč enako pomembno kot, kaj sprašujemo. Bistvo referenčnega dela je posredovanje, ki ga lahko opravi strokovnjak (npr. referenčni knjižničar ali informacijski strokovnjak) ali računalniški vmesnik (npr. OPAC). Ključno vprašanje v današnjem digitalnem referenčnem področju je, kako lahko organizacija razvije in vzdržuje referenčni sistem, ki posreduje med informa- cijskimi potrebami uporabnikov in informacijami preko interneta. Ob uvajanju digitalnega referenčnega servisa se torej moramo zavedati: • da uporaba digitalnega referenčnega servisa vpliva na vse druge elemente knjižnice kot sistema (organizaci- jo, procese, vrsto in število delavcev …), • da tak servis ni lahka naloga, saj zahteva večji angaž- ma ljudi in virov kot kakršna koli druga knjižnična aplikacija. Digitalni referenčni servisi odpirajo nova in tudi stara vprašanja v zvezi z referenčno službo, med katera sodijo vprašanja ciljnih skupin, tehnologij, veščin in strategij (npr. strategijo 24/7 (opravljanje digitalnega referenčnega servisa 24 ur dnevno 7 dni tedensko)). Da bi lahko (prak- tično) izvajali digitalni referenčni servis, je treba tudi (teoretično) razumeti, za kakšno spremembo na področju referenčne službe sploh gre. Med časom pisanja knjige, ki sem jo izbral za prikaz, so se digitalni referenčni sistemi razvijali in spreminjali tako hitro, da avtorji niso vnaprej vedeli, kaj naj bi knjiga vse- bovala. Gerry McKiernan, knjižničar in bibliograf za znanost in tehnologijo na Oddelku za znanost in tehnologijo Uni- verzitetne knjižnice Državne univerze v Iowi, sestavlja in vzdržuje LiveRef(sm): indeks digitalnih referenčnih siste- mov v realnem času. Indeks predstavlja seznam knjižnic in informacijskih centrov, ki ponujajo tovrstni servis z uporabo programske opreme za interaktivno komunici- ranje (klepet), programsko opremo za upravljanje klicnih centrov, programsko opremo za spletne kontaktne centre in druge sorodne internet tehnologije [5]. Podoben indeks referenčnih servisov s klepetom, ki ga je do junija 2003 sestavljal in vzdrževal Stephen Francoeur, vključuje pa konzorcije, države, tipe knjižnic in pro- gramsko opremo. Zdaj ga več ne ažurira, ker se je prepri- čal, da je zaradi masovnosti uvajanja tovrstnih servisov v knjižnice in pogostih sprememb programske opreme postalo vzdrževanje tega indeksa časovno in delovno prezahtevno [6]. Kot je videti, predstavljajo digitalni referenčni servisi ve- lik izziv za vodstva in strokovno osebje knjižnic. Knjiga V živo: začetek in izvajanje virtualnega referenčnega ser- visa je nepogrešljiv vodnik za ravnatelje in upravljavce, referenčne knjižničarje in razvijalce v zvezi s projektira- njem, uvedbo, izvajanjem, kadriranjem, izobraževanjem kadrov ter ponujanjem in trženjem digitalnih referenčnih servisov. Knjiga posreduje naslednja spoznanja: • o razvoju spletnih knjižničnih referenčnih servisov, • o najboljši programski opremi odvisno od specifičnih potreb, • o pravem trenutku in načinu uvajanja tega novega servisa, • o pomenu evalvacije in izpopolnjevanja kot kritičnem vprašanju za prihodnost digitalnih referenčnih servi- sov itd. Na kratko povedano, prikazovana knjiga je “one-stop” vir za digitalne referenčne servise. Od bibliotekarske profesije se danes s pravico pričakuje, da bo svojim uporabnikom zagotovila kakovostne digi- talne referenčne servise po formuli 24/7 po čim ugodnejši ceni. Tako med drugim podaja knjiga tudi osnove za iz- račun potrebnega števila referenčnih knjižničarjev glede na obseg klicev ( call volume ). Potrebe po kadrih naj bi se izračunale čim bolj natančno, upoštevajoč predvideno rast prometa, saj se iskanje novega ustreznega osebja mora začeti eno leto ali več vnaprej. Za izračun obsega klicev avtorji priporočajo t. i. formulo Erlang C, ki jo je skoraj pred stotimi leti razvil Agner Krarup Erlang za predvidevanje števila telefonistov glede na število klicev. OCENA