OZ 2005/2

82 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 2 spremljal, točneje bi bilo reči doživljal, na različnih nivo- jih in v raznih svojstvih vse do danes. OZ : Zaposleni ste na Statističnem uradu Republike Slove- nije in za takšne institucije bi se lahko reklo, da bi si mo- rale računalnike same izmisliti, če jih ne bi mogle kupiti. Potreba vas sili, da na široko uporabljate informacijsko tehnologijo. Ali je še kaj več od tega – je slovenska stati- stika tudi napredna in inovativna na tem področju? Schlamberger : Brez močne računalniške podpore si je kakršno koli računsko intenzivne operacije težko pred- stavljati in velik del statističnih obdelav je take narave. Računalniška obdelava podatkov ima na slovenskem statističnem uradu dolgo in bogato tradicijo še iz obdobja velikih računalniških sistemov. V sedemdesetih letih je tam deloval eden od najzmogljivejših računalnikov v Slo- veniji. Kasneje so se računalniške obdelave državne upra- ve in seveda tudi statistike centralizirale v Centru vlade za informatiko, vendar je statistika v informatiki tudi v tem obdobju ohranila svojo strokovno suverenost. Slo- venska statistika je bila na primer vodilna pri informatizi- ranju temeljnih državnih podatkovnih zbirk – administra- tivnih registrov, kar je bil skupen dosežek uporabnikov in informatikov. Tudi danes so naši informatiki spoštovani v krogu evropskih kolegov, ki delajo v statističnih uradih, in lahko se pohvalijo, da razvijajo aplikativno najbolj zahtevne rešitve s področja informatike – na primer poda- tkovna skladišča in metapodatkovne modele. So cenjeni predavatelji na mednarodnih statističnih seminarjih; oboje je zgovoren odgovor in potrditev njihove naprednosti in inovativnosti. OZ : Računalniška skupnost je danes še vedno zelo pisana po svojem strokovnem izvoru: vse več je sicer takšnih, ki so računalništvo tudi študirali, a prevladujejo profili, ki so vanj prestopili iz drugih strok. Kako si glede tega pred- stavljate bodoči razvoj: bo šel v smeri monodisciplinar- nosti ali pa bo ohranil značilnosti interdisciplinarnosti, ki prodornosti stroke gotovo ne škodi? Schlamberger : Pravzaprav bi morali upoštevati še tiste iz moje generacije, ki smo tako rekoč pionirji zaradi oko- liščin, saj se za časa našega študija vsaj pri nas ni bilo mogoče vpisati na smer, kaj šele fakulteto za informatiko. Vprašanje je razumljivo, vendar decidiranega odgovora, ki bi veljal za daljše obdobje, ne bi tvegal. Kratkoročne ekstrapolacije so varne, dolgoročne napovedi pa so prej predmet vizije kakor logičnega sklepa. Glede prihodnjega razvoja bi vendarle dejal naslednje: »čisti« informatiki bodo razvijali metode, rešitve in tehnike, ki bodo po do- stopnosti, razumljivosti in uporabnosti vse bliže neinfor- matikom, to je tistim, ki so se z informatiko spoznali, se zanjo navdušili ali v njej delujejo iz poklicnih potreb. To so neke vrste specialisti, ki bodo obvladovali posebna, z njihovim delom povezana poglavja ali področja informa- tike in so torej nujno multidisciplinarni: doma so v svoji stroki in zelo dobro poznajo določeno področje informa- tike. V prihodnje vidim torej prostor in mesto za oboje, informatike in razsvetljene uporabnike, če smem upora- biti ta izraz v najboljšem pomenu besede, pri čemer bodo pridobile tako informatika kakor druge stroke. Ni skrbi, da bi informatiki strokovnjake iz drugih strok izrinili, prav tako pa tudi drugi strokovnjaki ne bodo konkurenca informatikom na področju informatike. OZ : Dejstvo je, da je postal računalnik zelo splošno orod- je, ki ga uporabljajo vsi, od otrok do upokojencev. Morda drži naslednja primerjava: za vožnjo avta še ni treba biti poklicni šofer in za uporabo računalnika ni treba biti po- klicni računalnikar. Kot drži, da poklicni šofer ni nujno boljši od nepoklicnega, tako velja podobno sklepanje tudi za računalništvo. Nedavno ste komentirali študijske aspi- racije slovenskih brucov in ugotovili, da računalništvo ni najvišje med njihovimi željami. Res se tudi najbolj vneti in talentirani računalnikarji ne vpišejo nujno na študij računalništva, ker vedo, da jim takšna usposobljenost odpira odlične perspektive v vrsti drugih strok, ki se hitro informatizirajo – medicini, družboslovju, različnih tehni- kah itd. Ali to pomeni, da odnosa do računalništva sploh ni treba presojati le po vpisu na računalništvo, ampak je treba imeti pred očmi mnogo širše področje uporabe IKT? Schlamberger : Odgovor presega zgolj okvir informatike, saj se vprašanje dotika razvojnih usmeritev Slovenije, posebej informacijske družbe, sistema vrednot generacij, ki študirajo ali so pred vpisom na fakultete, načina izbora študija in kvalifikacij zanj ter mogoče še česa. Vsekakor je število vpisanih študentov indikator priljubljenosti določene študijske smeri, pri čemer se ne spuščam v to, kaj je vzrok priljubljenosti; vendar gotovo ni edini. Če ostanem pri vaši primerjavi z avtomobili: ni dvoma, da je avtomobil ena izmed najbolj zaželenih dobrin naše- ga časa, vsi ga želimo imeti, se z njim postavljati in ga uporabljati, vendar to v večini primerov ni glavna moti- vacija za študij strojništva, smer avtomobilizem. Tudi v primeru informatike kot tehnične discipline gre za precej kompleksno situacijo, kjer so osebna nagnjenja nekako umetno usmerjena k družboslovnemu študiju in so tehnič- ne vede v drugem planu. Kdo ima za to zasluge, pozitivne ali negativne, s katerega brega jih pač ocenjujete, je vpra- šanje, osebno pa sem prepričan, da se je izobraževalni sistem preveč vpletel v posameznikovo izbiro. Osebno mislim, da je današnji položaj glede usmerjanja v študij posledica hiperregulacije in ta se nikjer ne obnese. Če nekoliko poenostavim, bi bilo treba prepustiti posamez- nikom, naj študirajo tisto, za kar imajo nagnjenje in kar jih veseli. Kdor se v ta izbor vpleta, bi moral prevzeti tudi finančna bremena ter odgovornost za rezultate in posledi- ce svojih intervencij.