OZ 2005/2

84 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 2 jemno pomembne. V tem pogledu bi se morali zavedati, da smo majhno gospodarstvo, ki v nobeni dejavnosti ne more preplaviti Evrope, kaj šele sveta, s kakim svojim izdelkom vključno s proizvodi informacijske tehnologi- je, kar velja tako za naprave kakor za programje. Naša ambicija bi morala biti čim širša in kar se da splošna uporaba računalnikov in razvoj veščin ravnanja z njimi. Tisto, kar je lahko naša prednost, je znanje, ki pa ga mo- ramo znati uporabiti na različnih področjih. Modra knji- ga, ki jo omenjate, je izšla leta 2000 in je vizija društva, kako prestopiti v informacijsko družbo. Obravnava torej ožje razvojne cilje, verjamem pa, da je dala usmeritve, ki so še danes vredne pozornosti. Naj povem, da smo v njej podali tudi definicijo, kako razumemo izraz infor- macijska družba; večinoma se privzame, da vsakdo ve, kaj to je, kar pa je daleč od resnice. Pomemben element definicije je samopodoba družbe in predvsem v tem pogledu bi morali napraviti kak korak naprej. Današnje možnosti za razvoj, kakor jih predstavljamo v Modri knjigi, so po moji oceni boljše kakor pred petimi leti; danes je Slovenija država članica Evropske unije, kar bi morala znati uporabiti v svoj prid tudi v razvojnem smislu. OZ : Nisem zasledil, da bi vas v kakšnem slovenskem me- diju kdaj predstavili kot podpredsednika IFIP-a, vodilne svetovne organizacije za področje informatike. Ni ravno pogosto, da bi bil Slovenec na tako izpostavljenem mestu v globalni mreži nevladnih organizacij. Ali lahko za naše bralce predstavite vlogo in delovanje IFIP-a? Schlamberger : V času prvega mandata sem se osebno zavzel za to, da se društvo včlani v mednarodne organi- zacije informatikov, kar je bil izraz mojega razumevanja razvojnih možnosti Slovenije in načina, kako jih lahko realiziramo v okviru SDI. Takrat smo bili kot država v čakalnici Evropske unije in nepredstavljivo se mi je zde- lo, da bi društvo ostalo v neke vrste izolaciji. Včlanitev nam je uspela brez posebnih naporov, seveda pa je bilo treba najprej priti do soglasja in sklepa izvršnega odbora društva, potem napisati nekaj pisem, prijav, pojasnil in se ne nazadnje tudi udeležiti sestankov skupščin, na katerih je bila vloga obravnavana. V letu 1998 smo bili sprejeti v Mednarodno zvezo za obdelavo podatkov (International Federation for Information Processing, IFIP). To je kar nekoliko težko razumeti, saj je bilo v Ljubljani svetovni kongres IFIP že leta 1972, društvo je bilo ustanovljeno leta 1976, vendar kaže, da se ni zavedalo vrednosti in ve- ljave mednarodnega sodelovanja. V istem letu 1998 smo bili sprejeti tudi v Svet evropskih društev profesionalnih informatikov (Council of European Professional Informa- tics Societies, CEPIS). Naj povem, da sem kot izvoljeni honorarni sekretar dejaven tudi v tej organizaciji. Za podpredsednika IFIP-a sem bil izvoljen – naj pouda- rim, da v konkurenci na tajnih volitvah in ne po kakem ključu – leta 2003 s triletnim mandatom. Na izvolitev gledam predvsem kot na priznanje društvu in državi, seveda pa tudi kot na osebno priznanje. Ta moja funkcija sicer tudi doma ni tako neznana, vendar je videti, da so za medije odmevne zgodbe drugačne vrste, od katerih si lahko obetajo višjo naklado. IFIP je svetovna organi- zacija informatikov, katerih pomembno število deluje v akademski sferi. Je vodilna svetovna nepolitična orga- nizacija na področju informatike, komunikacij, vanjo je včlanjenih 46 nacionalnih društev z vseh petih kontinen- tov. Skupno število članstva šteje preko pol milijona, med njimi je preko 3.500 znanstvenikov. Vsaki dve leti prireja svetovni kongres, ima dvanajst tehničnih odborov in preko osemdeset delovnih skupin. V tehnične odbore je slovensko društvo imenovalo svoje delegate, ki ga uradno zastopajo in predstavljajo njegova in slovenska stališča. Tehnični odbori in delovne skupine delujejo v obliki kon- ferenc in sestankov, rezultat njihovega delovanja so zbor- niki in monografije, kjer obravnavajo tematike s svojega področja na najvišjem strokovnem in znanstvenem nivo- ju. Upravljanje IFIP-a poteka po voljenih predstavnikih in imenovanih telesih, seveda pa svetovne organizacije ni mogoče upravljati brez poklicnega sekretariata. Le-ta ima sedež v Laxenburgu pri Dunaju. Kot zanimivost naj nave- dem, da ga finančno izdatno podpira avstrijska vlada, kar bi si vsaj v neki meri želel od naše države za SDI. Po sedmih letih aktivnosti v IFIP-u lahko rečem, da imam že kar nekoliko vpogleda v njegovo delovanje. Mnenja sem, da bi se morala znanstvena in strokovna sfera infor- matikov bolj zbližati, kar bi bilo v korist obeh. Glede tega lahko ocenim, da je način delovanja SDI model, ki bi ga v tem pogledu IFIP lahko uporabil. OZ : Slovensko društvo Informatika bo prihodnje leto praznovalo 30-letnico delovanja. Za sila dinamično infor- matiko naj bi veljalo pasje štetje let – sedem navadnih za eno, kar pove, da se je v treh desetletjih nabralo za 200 let sprememb. Kaj bi lahko bilo osnovno sporočilo slovenske informatike ob jubileju? Schlamberger : Trideset let obstoja in delovanja je oblet- nica, ki nas uvršča med društva informatikov z dolgo tradicijo. Ob tem se moram s spoštovanjem spomniti 24 ustanovnih članov, ki smo jih ob 25. obletnici ustano- vitve društva sprejeli v častno članstvo. Brez njihovega poguma in vizije bi danes SDI ne bil, kjer je in kar je. Sprememb je bilo od leta 1976 do danes res kar nekaj, mogoče ne ravno za dvesto let, gotovo pa toliko in take vrste, da smo lahko na dosežke ponosni. To nas ne bi smelo zazibati v dremež in predstave, da smo dosegli vse, kar je bilo mogoče. Sprememb je bilo v zadnjem deset- letju verjetno več kakor prej od ustanovitve društva dalje. Gotovo jih bo še več in kot dosedanje bodo tudi bodoče