OZ 2005/2

M 109 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 2 Dvojezična publikacija, ki jo predstavljamo (izšla v Ljub- ljani pri založbi Maska, 2001), je zbornik, za katerega so prispevke poleg urednice napisali Timothy Druckery (kustos in pisec iz New Yorka), Hito Steyerl (japonska filmarka in esejistka, živeča v Berlinu), Georg Schőll- hammer (publicist iz Nemčije), Maria Klonaris in Kateri- na Thomadaki (grški umetnici, ki sedaj delujeta v Parizu), Goran Djordjević (nekdanji umetnik iz Beograda, sedaj pa se predstavlja kot hišnik iz New Yorka), Michael Fehr (muzealec iz Hagna), Borut Vogelnik (IRWIN), Lev Manovich (teoretik novih medijev in infoestetike iz San Diega) ter neidentificirani 0100101110101101.org . Knjiga zajema teorijo in prikaz umetniških praks, ki so od osem- desetih let dalje občutno zaznamovale kulturno dogajanje v Sloveniji in ker se v veliki meri naslanjajo na dosežke informacijske in komunikacijske tehnologije, lahko služi- jo tudi kot podlaga sklepanju, kako “blizu” so slovenske razmere dosežkom na tem področju. Knjigo predstavlja- mo z namenom, da pokažemo, kako se nova stvarnost razteza v mnoge smeri, med katerimi je umetnost še po- sebej zanimiva. V prvem eseju Gržinićeva razpravlja o Salon de Fleurus, projektu rekonstrukcije, rememoriranja, reartikuliranja pariškega stanovanja Gertrude Stein iz obdobja 1906–1907. Instalacija-rekonstrukcija-rekolekcija je od- prta od leta 1992 v New Yorku, na naslovu Spring Street 41. Opraviti imamo s premeščanjem in reinterpretacijo umetnostnega sistema (konteksta), ki je ob svojem času bistveno soustvarjal modernistično umetnost. Razstava je časovno-prostorska kompresija, ki je izvor kontemplativnega spomina kot generatorja zavedanja o sebi, in obiskovalcu omogoča, da se izvije iz čutne zasičenosti potrošniške kulture. Čas je osrednje vprašanje, ki nas zaobjame v Salon de Fleurus. Preteklost in prihodnost se zlivata v sedanjost. Konstantna sedanjost nas prisiljuje, da na stvari ali ideje gledamo brez relativističnih predznakov „je že bilo” ali „še ni bilo”, ampak jih dojemamo kot neizprosno real- nost. Ostaneta le še dva časa: realni čas in zamujeni čas. Prihodnosti pa tako ali tako ni več, ampak je le še domena računalniškega programiranja. Salon de Fleurus je primer dominacije realnočasovne podobe nad reprezentirano stvarjo in primer prevlade časa nad prostorom. Takšni projekti so potekali že v osemdesetih v Beogra- du in Ljubljani, kjer so se vrstili dogodki: Mednarodna razstava moderne umetnosti – Armory Show in Zadnja futuristična razstava Kazimirja Maleviča ter predavanje Walterja Benjamina o Mondrijanu. O njih piše Gržinićeva v drugem eseju. Pri Mednarodni razstavi moderne umet- nosti gre za retrospekcijo dogodka iz leta 1913, pri Zadnji futuristični razstavi pa za ponovitev dogodka iz leta 1915. Oboje je uprizorila Galerija Škuc v Ljubljani. Frankfurt- ski filozof Walter Benjamin, ki je bil takrat že pol stoletja mrtev, je imel januarja 1986 v Ljubljani predavanje z na- slovom Mondrijan 1963–1996; ve se, da je nizozemski utemeljitelj abstraktnega slikarstva umrl leta 1944. Jasno je, da gre vseskozi za kopije, kar pa ne more biti nič spor- nega, saj je v naravi pomnenja, da je repeticija. „To, čemur pravimo originalnost, ni nič več kot univerza- lizirana kopija. In dialektika originala in kopije ni v tem, da ni kopije brez originala, marveč predvsem v dejstvu, da original sam ni nič več kot zgolj univerzalizirana ko- pija.” Timothy Druckery je avtor uvodnega eseja v poglavje o globalizaciji, politiki in novih medijskih tehnologi- jah. „Iz običajnega razumevanja kulturnih, političnih in ustvarjalnih praks minulih dvajsetih let je razvidno, da so vprašanja tehnologije in računalništva sprožala odzive, ki so segali od evforičnega obupa do junaških kibermoder- nosti. V vse hitreje spreminjajočem se okolju minulega desetletja so bili nestalni kumulativni učinki tehnoznano- sti in njihove posledice komajda deležni konceptualizaci- je, in to kljub vse obširnejši literaturi, ki vsebuje spekula- tivne, teoretske in psevdonefiktivne ugotovitve.” Ekonomija je umetnosti nastavila past „globalne neiz- ogibnosti” in umetniki se vse pogosteje in vse bolj brez slabe vesti „pustijo kupiti”. Na sploh postaja manj po- membno, kako delaš, ampak je odločilno, kako se pro- daš. Le najpogumnejši (najbolj nori!) se temu upirajo. Dejansko je umetnik le prispodoba človeka, ki se je ujel na limanice, da na mikroravni dojema izbiro na trgovskih Marina Gržini č (ur.) THE LAST FUTURIST SHOW – ZADNJA FUTURISTI^NA PREDSTAVA