OZ 2005/2

110 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 2 policah kot prostor svobode in se na makroravni pusti ujeti v koncept globalne komunikacije – te „ready-made” ideologije, ki nas odrešuje sleherne odgovornosti. „Globalni svet je planet, oropan akterjev, z izjemo tistih, ki obvladujejo trg ter samoregulirajo sebe, družbo in planet kot celoto. Povabljeni smo k verjetju, da je celo poskus nasprotovanja projektu „univerzalne trgovske republike”, kot si jo je konec 18. stoletja predstavljal Adam Smith, enako nemogoč kot nepotreben. Politično razumevanje sveta je izbrisano; nadomestil ga je darvini- stični tehnokratski in merkantilistični determinizem. Trg in tehnologija sta postala naravni sili.” Pa ni treba za tako globalizacijo kriviti svetovnega spleta, ki je v resnici le zbirka odnosov. Lahko je zgolj funkcio- nalen. Zna pa biti tudi povezovalen in namenski. Upajmo, da bo temelj nastanka skupnosti, kakršnih si z dobičkom obsedeni „regulatorji” niso hoteli dopustiti niti v sanjah. Peter Weibel si želi svobodnih elektronskih državljanov, ki bodo odtehtali zasužnjene elektronske potrošnike, zanje pa bodo po vseh izgledih več storili umetniki s periferije, kot tisti iz glavnega toka. Hito Steyerl raziskuje težnjo po univerzalni kodi, ki je botrovala mitu o Babilonu. Digitalno kodo dolgujemo Georgu Wilhelmu Leibnitzu in ne le nam, tudi njemu se je zdelo, da lahko z 0 in 1 „pokrije” tudi tako oddaljeno stvar, kot je kitajski yijing. To ni res in gre za primer vsiljevanja univerzalne kode, kot so pred Leibnitzom verjeli, da je hebrejščina izgubljeni univerzalni jezik. Hebrejščina je v novem veku izgubila pomen univerzal- nega jezika, so pa Judje postali univerzalna metafora kapitalizma. To je bilo za njih vse prej kot dobrodošlo, saj so ljudje novi red odklanjali in se zavzemali za „staro pravdo”. Judje so ponazarjali grabežljivo roko kapitala, vampirja in parazita. V bolj sofisticirani obliki so poose- bljali abstraktnost, ponarejenost, izkoreninjenost, kozmo- politstvo. Judje so plačali polno ceno propada starega in nastajanja novega reda. Vse dobe in vsa družbena okolja potrebujejo svojega „univerzalnega tujca”. Ljudje so sami sebe „našli” in „de- finirali” šele z utelešenjem abstraktne razlike. Danes v ta namen „služijo” migranti, ki igrajo vlogo grešnega kozla za vse negativne posledice globalizacije. Značilno je, da stalno ponavljajoče se programe proti migrantom, še posebej beguncem, spremljajo globalne paradigme in lepe teorije o hibridnosti in metakultu- rizmu. Kulture so tako ali tako vse hibridne, zato so enakopravne. To je tudi izhodišče informacijskega kapi- talizma. V kulturnih središčih razvitega sveta razred kul- turnih in simbolnih tehnikov kombinira in rekombinira simbolne surovine, ki pritekajo iz obrobij ter oblikuje prefinjene verige pomena, procesira kode, kar vse so mogočna orodja za interpretacijo in imaginacijo ter za uveljavljanje hierarhij. „Oblikovala se je nova razlika med Globalno in Lokalno skupnostjo. Medtem ko je bila prva prototip nove paradigme globalne kulture in je veljala za zmožno izražanja svojih mobilnih in prožnih potez, je druga veljala za brezupno zaostalo, arhaično, primitivno, esencialistično in folkloristično.” Tema se nadaljuje v eseju Georga Schőllhammerja o izmenjavi kulturnih dobrin v zadnjih desetletjih. Od šestdesetih let dalje je naraslo zanimanje metropol za „na- cionalne kulture” tretjega sveta. To so bile v resnici „pro- zahodno kompilirane” kulturne dediščine neznanih okolij, za katere je obstajala celo politično motivirana tekma med kapitalističnimi in komunističnimi muzeji, kdo jim bo namenil več prostora. Po padcu komunizma je močno splahnelo tudi zanimanje muzejev za to materijo. Zgodba o kulturah tretjega sveta ima še eno, celo zani- mivejšo plat. Predstavljajo jo številni umetniki iz teh okolij, ki so si našli prostor v metropolah. Znašli so se „med kulturami” in prav ta pozicija jim prinaša pozornost kulturne publike, ki v njej objektivizira privlačen rezultat globalizacije. Ljudje projicirajo svojo lastno usodo ali usodo svojih potomcev, ko jih bodo posli neizprosno pah- nili v „širni svet” in si zato prav želijo, da bi reprezentanti stanja „med kulturami” izgledali priljudno in da bi jim bilo lepo. Ljudi je zaskrbelo, kaj se bo v pogojih globalizacije zgo- dilo z njihovim „domom”? Med levičarji je prevladala radikalna rešitev, da vsakomur in povsod pripada dom. Vrhunec te doktrine predstavlja Tržačan Franco Basaglia z zahtevo po „dehospitalizaciji” duševnih bolnikov, kar smo leta 1968 napisali celo na protestniške transparente. (Ironija je, da je Ronald Reagan z močnim zmanjšanjem zdravstvenega proračuna tako zahtevo celo uresničil!). Dom je prostor, ki je nabit z identiteto in jasno je, da v današnjih razmerah postaja vse večja redkost. Če ga ne moremo zagotoviti v realnosti, pa si ga skušamo ustvariti virtualno. Vključujemo se v neke nove “soseske”, ki so deteritorializirane in so virtualne uresničitve lokalno- sti. “Soseska se ne razvije le iz vzajemnega delovanja okoljskih in ekonomskih okoliščin, temveč predvsem iz procesa razlikovanja in izoliranja od drugih sosesk ...” Maria Klonaris in Katerina Thomadaki sta v njunem eseju popisali kinematografijo telesa kot “metabody art”, s katero sta razstrelili tudi klasično shemo projekcije, kar kaže primer eksperimentiranja z ekranom: “Prva omejevalna okoliščina, ki sva jo napadli, je bil filmski zaslon, ki je odmev slikarjevega platna in italijanskega