OZ 2005/2

112 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 2 provokacijo meščanske družbe, je postala rutina infor- macijske družbe. Kolaž se je spremenil v ukaz „izreži in nalepi”. Lisickijevi premični okviri iz leta 1926 so postali dinamična okna, padajoči meniji in HTML-tabele na ra- čunalniškem zaslonu. Prekrivajoča okna, ki jih je leta 1969 uvedel Alan Kay, so nasledek časovne montaže in montaže znotraj kadra od Edwarda Porterja (1913) do Abela Gancea (1927). Razli- ka je ta, da v procesu dela z računalnikom uporabnik ne- nehno preklaplja med okni; uporabnik postane montažer, saj montira različne kadre. Avantgarda iz dvajsetih je zasnovala t. i. vizualno epi- stemologijo kot podlago za dekodiranje sveta izključno skozi površine, vidne človekovemu očesu, katerega po- gled je okrepljen z mobilno kamero. V računalniški dobi se je vizualna epistemologija potencirala v interaktivno trirazsežnostno grafiko. Vsak kvantificiran podatek lahko preoblikujemo v trirazsežni prikaz, ki ga uporabnik obra- ča po mili volji. Radikalna estetska vizija iz dvajsetih je postala standardna računalniška tehnologija v devetdese- tih letih. Avtor si zastavi pričakovano vprašanje: „Naj torej na osnovi preoblikovanja avantgardnih tehnik v programsko opremo, ki sem ga opisal, sklenemo, da se sklicevanje novih medijev na avantgardni status skriva edinole v po- vezavi s staro, modernistično avantgardo? Odgovor se glasi: ne. Novi mediji so vpeljali enako revolucionarne komunikacijske tehnike. V resnici so nova avantgarda in njihove inovacije vsaj tako radikalne kot so bile formalne inovacije iz dvajsetih let 20. stoletja.” Če je stara avantgarda prinesla nove načine predstavitve stvarnosti, je nova medijska avantgarda vzpostavila nove načine presojanja informacij in ravnanja z njimi (hiper- mediji, podatkovne zbirke, iskalniki, iskanje podatkov, obdelovanje podob, vizualizacija, simbolizacija). Nova avantgarda ni toliko preokupirana z novimi načini predstavljanja sveta, kolikor jo zanima dostop in uporaba nepregledne količine že predhodno akumuliranih me- dijev. V tem smislu so novi mediji dejansko metamediji in kot primarno gradivo uporabljajo stare medije. Na tej podlagi je avtor skoval nov pojem “metamedijska družba”: “Ogromna akumulacija medijskih zapisov, na- stalih dotlej, je skupaj s premikom od industrijske družbe, ki jo je zaposlovalo proizvajanje dobrin, do informacijske družbe, ki se ukvarja z obdelavo podatkov (premik ni bil opazen vse do začetka sedemdesetih let), spremenila igro. Pomembneje je bilo najti uspešne in učinkovite načine ravnanja z obstoječim medijskim gradivom, kot zgolj zapisovati ali na nov način zapisovati novo gradivo. S tem ne želim reči, da družba ne kaže več zanimanja za oziranje navzven, za reprezentacijo in njene nove oblike; toda poudarek se je premestil na iskanje novih načinov ravnanja z medijskimi zapisi, pridobljenimi z obstoječimi medijskimi napravami. Ta premestitev ima vzporednico v tem, da je v informacijski družbi ekonomska analiza podatkov pomembnejša od materialne produkcije. Novi informacijski delavec ne dela neposredno z gradivom, marveč z njegovimi zapisi. Značilno je, da sta tako meta- medijska družba kot informacijska družba sprejeli digi- talni računalnik kot ključno tehnologijo za obdelavo vseh vrst podatkov in vseh vrst medijev.” Najbrž ni težko opaziti, da se sodobna kultura vse bolj pogosto zateka k recikliranju vsebin in preteklosti. Kultu- ra je pretežno zaposlena s predelovanjem, rekombiniran- jem in analiziranjem akumuliranega medijskega gradiva. Frederic Jameson je celo prepričan, da postmoderna kultura sploh „ne more več zreti neposredno skozi svoje oči v stvarni svet, temveč mora podobe sveta izslediti na stenah, ki jo obdajajo.” K vsemu temu moramo dodati še telekomunikacijsko zmogljivost nove tehnologije, ki vse bolj nadomešča stare medije in postaja tudi vse bolj prioritetna, saj nam računalnik bolj kot naprava za računanje služi za komuni- ciranje. Stari mediji so postavljali v ospredje percepcijo, računalnik pa postavlja v ospredje spominsko funkcijo. Metamedijska družba uporablja računalnike predvsem za skladiščenje zapisov, ki jih je svet nakopičil na predhodni stopnji, in sicer z namenom, da nam omogoči dostop do teh zapisov, do njihovega obdelovanja in analiziranja. To pa je tudi bistven korak naprej od avantgarde iz dvajsetih. Avantgarda je postala programska oprema! Za konec naj razkrijem še razlog, da se mi je zdelo po- trebno predstaviti nekaj let staro in ne ravno povsem „disciplinarno” publikacijo. Zajet je v odgovoru, ki ga je na vprašanje, kaj ga žene pri njegovem delu, podal zagonetni 0100101110101101.org : „Prepričanje, da raču- nalnik, povezan z internetom, resnično lahko preoblikuje tok dogodkov. Nasprotno je mogoče tradicionalni kulturni sistem preoblikovati le v dolgem časovnem obdobju ter z vlaganjem velike količine časa, človeških virov in tru- da, kajti dolga tradicija tako rekoč onemogoča radikalne spremembe. Ko gre za internet, lahko s spretnim razpore- janjem sredstev v kratkem času dosežemo kulturno moč, ki jo lahko uporabimo tako politično kot ekonomsko.” Franci Pivec