OZ 2005/3

128 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 “Psihologi in širše družboslovci uporabljajo pojem ‘inte- ligenca’ za opis lastnosti posameznika, da razume svoje okolje, razvija nove koncepte o njem, oblikuje sklepe in posplošitve ter na učinkovit način uporablja vse relevant- ne zaznave, pridobljene s čutili.” (cit. delo, 3–4) “Težave so tudi s povsem novim konceptom ‘obveščenosti za razvoj’ ali širše razumljeno ‘socialno inteligenco’... Čeprav so termini ‘obveščenost za razvoj’ ali ‘obveščenost kot instrument razvoja’ novi, pa koncep- ti, dejavnosti, institucije in prakse s tem v zvezi niso novi. Te dejavnosti sicer na splošno niso prepoznane kot oblike obveščevalne dejavnosti, čeprav dejansko povsem sovpa- dajo z njo.” (cit. delo, 4–5) Slika 1: Komponente razvojno usmerjene obveščenosti: (cit. delo, 12) “Vsaka obveščevalna dejavnost, bodisi vojaško obveš- čanje, korporacijsko obveščanje ali omenjeno razvojno obveščanje, zahteva pridobivanje in vrednotenje zelo različnih tipov informacij in znanja. Na najbolj elemen- tarni ravni najdemo podatke, zbirke številk, izvirajoče iz nacionalnih statistik, bilančnih poročil velikih podjetij, tržnih raziskav svetovalnih agencij, računalniških izpisov seizmoloških dogodkov ali elektronskih signalov komu- nikacijskih satelitov. Vsi ti podatki so za nestrokovnjake najpogosteje povsem nesmiselni, a zelo zgovorni za spe- cialiste... Kar je pomembno, niso gole številke, ampak informacije, ki so v njih vsebovane in jih je nekdo sposo- ben izvleči iz njih.” (cit. delo, 13) Slika 2: Informacijska piramida (cit. delo, 14) “Najvišji nivo kompleksnosti je obveščenost (inteligen- ca), namreč sposobnost posameznika – širše pa socialne organizacije, kot je korporacija ali država – da si pridobi nove informacije in znanje, naredi presojo in prilagoditev okolju, razvija nove koncepte in strategije ter na podlagi pridobljenih informacij deluje na razumen in učinkovit način.” (cit. delo, 13) Slika 3: Obveščevalni sistem (cit. delo, 16) “Problem identifikacije je pogosto poenostavljen, zgodo- vina pa jasno kaže, da nekatere od največjih obveščeval- nih napak izhajajo iz napak v procesu identifikacije. Take napake se rade zgodijo, ko so nasprotniki, grožnje ali izzivi povsem novi ali nepričakovani in zunaj normalnega okvira referenc obveščevalne organizacije... Del težav iz- haja iz dejstva, da proces identifikacije ni tako racionalen, kot bi si ga načrtovalci želeli, ampak je raje intuitiven, celo umetniški proces, ki zahteva domišljijo in občutlji- vost ter sposobnost zaznavanja prihajajočih sprememb.” (cit. delo, 17) “Vohunjenje, ki ga lahko definiramo kot pridobivanje informacij na nedovoljeni način, predstavlja le zelo maj- hen delček celotne aktivnosti zbiranja informacij v korpo- racijah ali v nacionalnih obveščevalnih agencijah. V daleč največjem delu so obveščevalne organizacije fokusirane na ‘javne’ informacije, ki so vsem dostopne v medijih ali pri posameznikih. Če so te informacije prosto dostopne, to še ne pomeni, da so brezplačne: veliko polnozaposle- nih ljudi je potrebnih, da najdemo relevantne javne infor- macije, odkrijemo nove vire in razvijemo ustrezne kanale