OZ 2005/3

M 129 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 komuniciranja, kar vse je zelo drago. Zaupne ali tajne informacije zajemajo zelo majhen odstotek podatkov, informacij ali znanja, ki ga mora pridobiti obveščevalna organizacija in ljudje praviloma močno poveličujejo nji- hov pomen.” (cit. delo, 18) “Ljudje tajne in zaupne informacije pogosto mešajo s t. i. ‘sivimi’ informacijami, ki niso publicirane ali široko distri- buirane, so pa legalno dostopne, le vedeti je treba, da ob- stajajo in poiskati ustrezni komunikacijski kanal. Informa- cije, ki spadajo v to kategorijo, so kseroksirani dokumenti, reprinti zanstvenih člankov, govorice v poslovnih krogih, predlogi projektov za raziskovalne fundacije, pogovori z dobro informiranimi specialisti.” (cit. delo, 19) Slika 4: Zastopanost različnih vrst informacij v obvešče- valni dejavnosti (cit. delo, 19) “Glavni problem, ki ga ima sleherna obveščevalna orga- nizacija, niso težave pri pridobivanju informacij – javnih, sivih ali tajnih – ampak nevarnost preobilice informacij. Obseg informacij, ki jih lahko zberemo, močno presega sposobnost organizacije, da bi jih predelala in uporabila in ta razkorak med zmožnostjo procesiranja in kapaciteto zbiranja je iz leta v leto večji, predvsem kot posledica izjemne rasti razpoložljivih informacij in vse bolj zmog- ljivih tehnik njihovega zbiranja. Tendenca akumulacije velikanskih količin zastarelih in irelevantnih informacij je tipični patološki sindrom današnjih obveščevalnih organi- zacij.” (cit. delo, 20) “Proces pridobivanja informacij je tesno povezan s si- stemom shranjevanja in vrednotenjem informacij. Shra- njevanje je v bistvu spominska funkcija obveščevalnega sistema. Lahko ima obliko računalniške banke podatkov, konvencionalne knjižnice, posameznikovih možganov ali institucionalne izkušnje neke organizacije. Vrednost in učinkovitost shranjenega ni odvisna toliko od količine in kakovosti akumuliranih informacij, kolikor od enostavno- sti in hitrosti, da v njih najdemo, kar potrebujemo: knjiga, ki je pomotoma odložena na napačno polico, je toliko kot izgubljena. V tem je ena največjih prednosti računalniških sistemov: kapaciteta shranjevanja je praktično neomeje- na, preiskovanje in priklic informacij pa tako rekoč tre- nutna.” (cit. delo, 21) Iz angleščine prevedel Franci Pivec. Stevan Dedijer se je rodil leta 1911 v Sarajevu. Zapreden je bil v družinsko kroniko, ki mu je nakazovala nenavadno življenjsko pot. Oče Jefto je bil pastirček v hribih vzhodne Hercegovine, kjer ga je ugledni Jovan Cvijić z dunajske uni- verze ob poletjih uporabil za nosača pri svojih etnoloških raziskavah Balkana. Očarala ga je fantova bistrost, zato ga je poslal v avstrijske šole in iz njega naredil ravnatelja muzeja v Sarajevu. Prijateljevanje s polkovnikom Apisom in pri- padanje Principovi Mladi Bosni so bili več kot zadostni razlog, da Jefto Dedijer ni preživel prve svetovne vojne. Mama Milica (Babić) je ostala sama s tremi otroki in čeprav ni bila izšolana, si je zadala življenjsko nalogo, da bo za to poskr- bela pri sinovih. Za starejšega Vladimirja je pridobila štipendijo na metodistični gimnaziji v Rimu, a ko so prišli štipen- ditorji po njega, se je “štipendist” skril. Sramoto je opral 13-letni Stevan, ki se je sam javil za šolanje v Rimu. Ameriški metodisti so ga leta 1929 prepisali na svojo znano Taft School v Connecticutu in leto kasneje so je začel njegov študij matematične fizike na slavnem Princetonu. Leta študija so sovpadala z veliko gospodarsko krizo, ko se je na ameriških univerzah razširilo močno levičarsko gi- banje. Stevan se je priključil marksistom in si po diplomi namesto zagotovljene akademske kariere izbral delo voznika kamiona, vendar obenem tudi soustanovitelja liberalnega Newsweeka v New Yorku in urednika manj perspektivnega levičarskega tednika v Pittsburghu. Seveda so imeli tedaj takšne ljudi za agente NKVD. OBVEŠČANJE IN OSVEŠČANJE In memoriam Stevan Dedijer