OZ 2005/3

130 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 Začetek druge svetovne vojne je spremenil Stevanove poglede. Javil se je v OSS (predhodnica CIA), kjer so ga izšolali in izurili za specialca na evropskem bojišču, vendar se ta zgodba ni končala po pričakovanjih, ker je zaradi partizan- skega brata Vladimirja zavrnil zapovedan položaj pri Draži Mihajloviću. Odletel je iz OSS, vendar se je takoj javil v ameriško vojsko za navadnega vojaka, general Maxwell Taylor pa si ga je izbral za osebnega spremljevalca. Tako je v zavojevano Evropo skočil s padalom naravnost v bitko za mostišče Arnheim. (Ko sem ga pred leti vabil na predavanje v Maribor, je postavil pogoj, da mu najdem “Mariborce”, ki jih je septembra 1944 kot pripadnike zajetih nemških enot rešil eksekucije.) Prijateljevanje s Taylorjem je vplivalo tudi na to, da je mož postal šef osebja Bele hiše v Kennedyje- vem obdobju. Februarja leta 1945 se je Stevan Dedijer s posebnim Eisenhowerjevim dovoljenjem pridružil jugoslovanskim partiza- nom. Bil je Kardeljev sekretar, Pijadov namestnik pri Tanjugu, član delegacije v OZN. Nato ga je oblast postavila za direktorja Vinče in mu istočasno zaupala tajno nalogo izdelave atomske bombe. Ker je ocenil, da je Titov projekt nepri- meren, je bilo jasno, da je on sam postal neprimeren. Še preden se je to zgodilo uradno, povezano tudi z Vladimirjevim padcem zaradi Đilasa, ga je rešil Niels Bohr, ki ga je povabil na svoj Institut za teoretsko fiziko. Stevan se je preselil v Lund, kjer je začel še eno od svojih karier. Na Univerzi v Lundu je Dedijer začel kot raziskovalec na oddelku za sociologijo, kjer se je prvenstveno ukvarjal z raz- iskovalno politiko, med prvimi pa z znanostjo o znanosti. Razmah univerz in raziskovanja v šestdesetih letih prejšnjega stoletja ter obilica novih držav, potrebnih dobrih svetovalcev, je zagotavljalo obilico dela in veliko odmevnost Dedijer- jevih raziskav in študij. Švedska banka mu je leta 1966 financirala Research Policy Program, ki se je razvil v multidisci- plinarni raziskovalni institut RPI (v švedščini FPI). Ta je kasneje postal jedro nove Fakultete za družbene vede. Dedijer je bil od leta 1970 nastavljen kot profesor sociologije s specialnim področjem “raziskave o raziskavah”. Na tem položa- ju se je tudi upokojil. Upokojil? Že sredi sedemdesetih je na Dartmouth College v ZDA izvedel prvi akademski program o “gospodarski špi- jonaži”. Njegova odločitev, da bo iz skrivnostne in problematične obveščevalne dejavnosti naredil resno akademsko in raziskovalno disciplino, je vzbudila začudenje in zgražanje. Področje je utemeljil kot informacijsko znanost, katere naloga je procesiranje povsem legalnih, javnih ali kvečjemu “sivih” informacij, ki pa se pojavljajo v neznanskih količi- nah in zelo razdrobljene. Treba je zbrati prave elemente, jih analizirati, postaviti prave ugotovitve in na njihovi osnovi sprejeti optimalne odločitve. Potemtakem je bil Dedijer daleč od šolanja kakšnih Jamesov Bondov, ampak je “Švedsko učil misliti”, kot je zapisal Johan Gustavson v naslovu članka v uglednem dnevniku ob Stevanovi 85-letnici. Takrat je direktor CIAWilliam Colby zapisal: “Z navdušenjem podpiram Dedijerjev prispevek k demistifikaciji obveščevalne dejavnosti.” Mats Carlsson je opisal Dedijerjevo kariero kot življenje padalca, ki se poganja iz enega v drugi svet. Sam Stevan to nenavadno pot pojasnjuje z radovednostjo in nagnjenjem do tveganja. Posebej izstopa radovednost glede samega sebe, lastne pameti in volje. Ko je že skoraj pri “stotki”, ga še vedno zanimajo meje njegove kreativnosti in nenehno išče na- čine, kako bi ji zagotovil prosto pot. Vrata na Lund si je odprl s svojo teorijo o kreativnosti in inovativnosti kot bistve- nih socialnih procesih, ki jo je objavil v času delovanja pri Nielsu Bohru. (Zanimivo je, da nam je tudi brat Vladimir vneto zatrjeval, da je generator celotnega njegovega znanstvenega delovanja konceptualna inovacija – poimenoval jo je tudi arhitektura znanja – česar da se je naučil od Luisa Adamiča.) Carlsson je povzel ugotovitev v naslednjem sklepu: “Jasno je, da Dedijer ni običajen znanstvenik. Očitno prestopa meje, ki so značilne za večino današnjih visokospecializiranih raziskovalcev. Za Stevana je klasični prepad med naravoslovjem in družboslovjem nepomemben. Goji neke vrste superholističen in zelo pragmatičen pogled na znanost. Zanj recimo širo- ko obravnavan problem pozitivizma nasproti hermenevtiki sploh ne obstaja. Njegov problem je bolj praktične narave in se nanaša na odnos med znanostjo in politično močjo ali morda na odnos med pametnimi in neumnimi.” Dedijer v zvezi s tem ugotavlja: “Nihče še ni izgradil holističnega pogleda na inteligenco. Potreba po integriranem študiju človeških možganov, osebnosti, strojev in socialnega sistema pa iz dneva v dan narašča. Mi pa nimamo metode za raziskavo, kako ti dejavniki delujejo drug na drugega.” In še: “Ne potrebujemo novih abstraktnih modelov, pač pa veliko bolj skromna ogledala družbene stvarnosti. Ta novi pristop, različen od starih družbenih ved, je v bistvu obvešče- valni pristop, ki nam omogoča pogled naprej in skozi navidezni družbeni kaos.”