OZ 2005/3

M 131 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 Leta 1961 je Dedijer v Science objavil članek z naslovom, ki ga J. J. Salomon šteje za najboljšo prispodobo njegovega življenja: “Zakaj je živel Dedalus?” S tem člankom je sicer uvedel temo o begu možganov ( brain drain ), ki je postala svetovni hit. V članku je dokazoval, da si pametni ljudje nenehno iščejo okolje, v katerem lahko razvijejo svojo ustvar- jalnost, kar je normalno in kar je njihova pravica. Stevan je tudi nesporni avtor prepričanja, ki ga je John Ziman formuli- ral na naslednji način: “Ljudje se morajo naučiti gledati tehnologijo ne kot domeno tehnikov, ampak kot socialni proces, ki mora biti na enak način kot vsi drugi socialni procesi stvar nadzora slehernega državljana.” Dobro znano pa mu je bilo tudi neko drugo dejstvo, na katerega je ob svojem času opozoril Paul Valéry: “Vse politike temeljijo na indiferent- nosti večine ljudi ...” Vendar je Dedijer optimističen: “Vse bolj razširjene komunikacije in splošno pričakovanje hitro rastoče globalne soodvisnosti ... sta bila glavna razloga razpada komunističnega sistema”. In kot so bili ljudje sposobni dojeti in ukrepati v tem primeru, bodo tudi v drugih primerih, ko bosta krateni njihova svoboda in blagostanje. Andrew Jamison se sprašuje, zakaj ob mnogih drugih tudi švedski “okoljevarstveniki” štejejo Dedijerja za svojega ute- meljitelja? Odgovor je našel v tem, da je Stevan v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi številnimi novimi ide- jami in nekonvencionalno interdisciplinarnostjo preprosto poosebljal Zeitgeist, ki so ga mladi ljudje sprejeli z velikim navdušenjem. Poleg tega pa ni bežal pred družbenimi gibanji kot večina drugih akademikov, ampak se je, nasprotno, postavil v aktivno vlogo, izžarevajoč osupljivo osebno izkušnjo. Kaj bi lahko mlade ljudi bolj privlačilo od njegove živ- ljenjske maksime: “Ljubim negotovost. Uživam v njej! Zato si neprestano zastavljam “nemogoče” osebne, poklicne in družbene cilje. In ljubim konflikte ter oponiranje. Konflikti so ustvarjalni. Pomagajo iztrebljati slabe ideje. Če mi nihče ne nasprotuje, mi postane dolgčas.” Ali se v tem skriva tudi pojasnilo, kaj ga privleklo iz urejene Švedske, kjer mu ob vsaki okrogli obletnici posvetijo knjigo, na ponoreli Balkan, kjer so ga sumničili kot tujega špijona in ga motrili preko puškinih cevi? Sklicuje se na Seitza in na njegovo alternativo jutrišnjega dne: ali slepa usoda ali uravnotežena rast. Verjame v svetopisemsko prero- kbo: “Poglejte! Vse to so človeški posamezniki s posamičnimi jeziki. Toda to je zgolj začetek njihovega podjetja.” Kot sodobnega apostola te prerokbe najraje navaja Billa Gatesa: “Mislim, da ljudje vidijo smiselnost pripadanja mnogim skupnostim, vključno s svetovno skupnostjo.” Še bliže pa mu je Peter Ustinov: “Nacionalna osebnost ni nič drugega kot svetovna osebnost z nekaj malega lokalnega preliva, vselej na večnem bojišču med hudičem in bogom.” Seveda ga na retrogradnem Balkanu debelo gledajo. Pri svojih devetdesetih, ko se drugi že desetletja pustijo le še častiti, je bil Stevan enako plodovit kot kdaj koli poprej. Gospodarstveniki, politiki, univerzitetni profesorji, založniki itd., ki so ga brez prestanka vabili medse, so pozablja- li na njegovo oddaljeno rojstno letnico. V Dubrovniku je zadnja leta raziskoval neverjetno uspešnost in trdoživost Dubrovniške republike. Odgovor je našel pri sedemkrat izvoljenem dubrovniškem knezu Nikoli Vitu Gozzi: vedno je treba imeti vse potrebne informacije za najboljšo odločitev. Dubrovnik ni imel vojske, imel pa je odličen informacijski sistem. To spoznanje je bilo tudi jedro Dedijerjevega mariborskega predavanja pred nekaj leti. Ko bi le država razumela, zakaj je o tem predaval knjižničarjem, ne pa policajem? Franci Pivec