OZ 2005/3

M 143 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 Tako legitimnost ne more temeljiti na izvajanju ocenje- valnih postopkov, dokler jih preprosto ni ali niso javni. Ker ocenjevanje ni ravno antična tradicija v Evropski komisiji (uradne ocene Bangemannovega poročila na primer sploh ni bilo) so bile metode in kazalci za potrebe evalvacije zares zgrajeni šele za vrednotenje učinkov akcijskih načrtov eEvropa . Čeprav obstaja jasna formalna kontinuiteta med dvema načrtoma v konceptih in meto- dah primerjanja, se premalo podučijo iz vsakokratne upo- rabe standardov in ocenjevanj. Zgleda namreč ravno tako, kot da bi večina obvez, sprejetih v eEvropi 2002 , nastala v trenutku pisanja dokumenta eEvropa 2005 . Nekdo lahko ima tudi svojo lastno (subjektivno) oceno kazalcev primerjalnega preverjanja. Ali gredo v čem dlje od evalvacije, kako prodorna je politika informacijske družbe? Prilagoditev, prodornost, povezanost namreč niso primarni pojmi za takšno ocenjevanje. Še več, zdi se, kot da bi vsako novo politično poročilo zraslo kot mladika za naslednji cilj umevanja tega, kar bi moralo biti že od sa- mega začetka jasno in čemur naj bi se avtomatično sledi- lo. Tudi če nekdo sprejme lizbonsko trditev, da smo “na poti k na znanju temelječi ekonomiji”, nas zanima, ali to pomeni, da lahko zaobidemo vprašanje o izbranih meto- dah in zasledovanju socialne evolucije? Ali se ne smemo enakopravno vprašati tako o usklajenem razvoju kot o učinku politik, ki jih imajo te na prevzem informacijske in komunikacijske tehnologije? Kot so Ducatel, Webster in Herrmann pripomnili že pred tremi leti: “... če želimo, da bo družba v informacijski družbi več kot le retorični izum, je treba razviti višje vrednotenje teh socialnih kom- ponent”. In tako moramo sprejeti poduke in napake iz preteklosti, namesto da znova in znova ponavljamo, da so se pogoji zdaj res spremenili. 64 To pomeni, da bi se mora- li družbeni in socialni vidiki zrcaliti v kazalcih. Kot smo omenili prej, je bilo prvo obdobje Bangemanno- vega poročila tržno evropsko usmerjeno, toda Skupina vi- sokih strokovnjakov (HLEG) in Forum za informacijsko družbo (ISF) sta v svojih poročilih še vedno manifestirala poglobitev socialnih vrednot, socialnih izzivov, socialnih politik itd. Če povem na kratko; poudarek na politiki na prvem mestu so ljudje in v središču pozornosti so ljudje je pokazal vsaj prepričanje, da je evropski socialni model informacijske družbe mogoč in da se lahko bolj poudari družba kot pa informacija. Toda, ali ideja družbene pove- zanosti nikoli ni bila pristna zadeva? Danes zgleda, da so celo t. i. socialno vključene zadeve izginile iz programa ukrepov eEvrope 2005 . Morda bi lahko kdo skušal dokazati, da izhaja legitimnost iz neke vrste naravne uravnoteženosti, vključene v poli- tiko EU kot tako: kljub temu da je Komisija (evropska birokracija) dokaj monolitna in se zdi, da funkcionira kot avtonomna sila, botrujejo njenim odločitvam številni na- cionalni in zunanji vplivi. Komisija tudi še zdaleč ni edini center politične moči v evropskem procesu odločanja. Vsako predsedovanje EU (ki ga vsakih šest mesecev vodi druga država) želi pustiti svoj pečat na vsakem od poli- tičnih področij, čeprav to nujno ne koristi skladnosti in trajnosti te politike. Res je tudi, da je veliko število interesov zastopanih v procesu odločanja in, še več, obstaja tudi skupni temelj evropske politične kulture, ki deluje v korist neodprtih, konkurenčnih procesov odločanja. Slednje navadno teme- lji na doseganju zadovoljivega kompromisa celo preden pridejo politične zadeve do formalne razprave. Toda, ker lahko nekdo drug zatrjuje, da takšen način postopanja prej zmanjšuje razvidnost procesa in vključevanje inte- resnih skupin, moramo vseeno reči, da v pobudi eEvropa (original so pripravili trije strokovnjaki) vpliva Komisije nikoli niso resneje spodbijali ali javno kritizirali. En poduk iz takšnih evalvacij politike evropske skupnosti (EC-policy) je ta, da akademski ljudje in evropski politič- ni odločevalci dozdevno žive v dveh ločenih svetovih. 65 Medtem ko prvi “ponavljajoče poudarjajo, da so diskurzi glede informacijske in komunikacijske tehnologije vodeni pod taktirko tehnološkega determinizma”, se drugim ne zdi, da bi sami sebe vznemirjali s takšnimi od sveta odre- zanimi ocenami ali da bi preverili svoja stališča v tem ali katerem drugem oziru. Mogoče razočarana vizija ne pristaja političnemu diskurzu, ki skrbi, da potiska naprej pozitivne vizije. 66 Drug način gledanja na te stvari je ta, da vstopimo v internetno galaksijo z veliko hitrostjo, toda povsem zmedeni, kot to opisuje Manuel Castells: evoluci- ja je bila tako hitra, da se je raziskovanje mučilo s svojim nadaljevanjem, toda bilo nesposobno zagotoviti dovolj empiričnih dokazov glede vprašanj kako, kaj in zakaj in pustilo prazen prostor za plehek diskurz. 67 Toda tak način mišljenja ne more zadovoljiti znanstvenih želja, kakor tudi ni v sozvočju z demokratičnimi principi, ki oprede- ljujejo socialno Evropo, vsaj dokler ta ne bo popolnoma porušena z laissez-faire tržne Evrope. O evropskih politikah na splo{no Na širši osnovi vse to poraja vprašanja o naravi večinoma proaktivnih evropskih politik, ki se ne okoriščajo z moč- no splošno podporo. Z Dominikom Woltonom bi želeli osvetliti paradoks med vsemi temi politikami, ki delajo za več in več komunikacije med ljudmi ter skupinami, in dejstvom, da čudna smer večanja informacijskih in ko- munikacijskih sistemov na noben način ne olajšuje dviga združene evropske zavesti. 68 In to je celo toliko bolj res, kolikor so informacijski in komunikacijski sistemi del skupnih temeljev evropskih diskurzov. Vsekakor (kot je to izpostavil Wolton) informacijski in komunikacijski sistemi so del Evrope. Vendar pa bolj kot se nam s teh-