OZ 2005/3

RAZGOVOR Marjan Pungartnik Marjan Pungartnik, z Legna pri Slovenj Gradcu, je maturant Gimnazije Ravne na Koroškem in diplomant novinarstva na FDV. Zaposlen je bil v visokem šolstvu in v novinarstvu, lepo število let pa je glavni tajnik Zveze kulturnih društev Slovenije. V burnih študentski časih je urednikoval pri Tribuni in Radiu Študent ter sodeloval pri Problemih, Časopisu za kritiko znanosti, Mentorju, Dia- logih in drugod. V slovensko literaturo je vstopil že kot gimnazijec in velja predvsem za pesnika, saj je objavil šest knjig pesmi. Izjemne kritike je dobil kot pisec lutkovnih iger, ki jih uprizarjajo po Sloveniji in v tujini. Lep je njegov “pravljični ciklus” – štiri knjige pravljic. V njegovi biblio- grafiji so tudi številni literarni prevodi iz različnih jezikov ter članki s področja literarne kritike, kulturne sociologije, kulturne zgodovine itd. Izjemnega pomena je njegovo uredniško, založniško in animatorsko delo na področju literature, posebej v okviru Mariborske literarne družbe. Zagoto- vo nihče v Sloveniji ni pripravil toliko literarnih večerov in delavnic kot on, saj gre njihovo število v stotine. OZ: Zveza kulturnih društev in Zveza splošnih knjižnic sta nedavno podpisali memorandum, v katerem je predvideno tudi sodelovanje pri po- sredovanju informacij o kulturni dejavnosti na svetovnem spletu. Kakšne so lahko razsežnosti takšnega sodelovanja med kulturnimi društvi in knjižnicami? Pungartnik: Vladne institucije, kot so knjižni- ce, potrebujejo pri svojem delovanju zaveznike iz civilnodružbene sfere. Interes za knjigo, če zožimo vprašanje samo na ožji del knjižnične- ga delovanja, ne izhaja iz dolžnosti, da otrok ali odrasel neko knjigo mora prebrati, ampak da jo vzame v roke z interesom in z nekaj ve- selja. Šola ni ravno zaveznik knjižnic, čeprav zganja vanje neverjetne množice predvsem otrok, študentov. Vprašanje je, koliko bi jih uporabljalo knjižnice brez prisile. Na to kaže tudi dejstvo, da veliko ljudi po končanem šola- nju sploh več ne vzame knjige v roke in dogaja se, da pozabijo celo pisati. Komu se bo zdelo sporno, češ da govorim proti šoli, a res je, da je med odraslimi premalo bralcev. To povezujem s problemom, ki bi ga lahko izrazil tako: Če želimo, da bodo odrasli bralci uporabljali javno knjižnico, morajo imeti svojo lastno, zasebno ali družinsko, minimalno knjižnico, ki izhaja iz njihovih kulturnih potreb. Ne pomaga, da jih prevaramo z marketingom ali prisilimo s član- stvom v kakšnem klubu. Vlogo knjižnic vidim v tem, da poskušajo svo- je občinstvo zaplesti v nekaj, kar jih bo dolgo- ročno vezalo na uporabo knjige. Knjižnice so zrasle iz društvene dejavnosti in sovpadajo, zlasti tiste lokalne, z okoljem, kjer je vpliv društev sorazmerno visok. Prav tu je priliv gra- diva v svetovni splet precej šibek. Informatorji v lokalnem okolju so ponavadi občine, veliko manj društva. Če bi knjižnice omogočile, da se društva kakor koli predstavljajo preko njihovih strani, bi lahko vplivale na to, kaj se predsta- vlja. Pismenost namreč ni le to, da nekdo zna pisati in brati, temveč da ima do svojega okolja aktiven odnos, tako da tudi zna oblikovati predstavitveno informacijo, pozna svoj kraj in se čuti odgovornega za ohranitev in predsta- vitev vsega, kar se je v tem okolju dogajalo. Nastajajo izjemni primeri lokalnih kronik, spremlja jih bogata fotodokumentacija – vse to je že obdelano in v elektronski obliki.