OZ 2005/3

M 155 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 Do domače strani je le še skok. Tudi zapisovanje sprot- nega dogajanja ne zahteva veliko sredstev, če seveda tega ne prepustijo profesionalcem. V društvih je doma volonterizem – dostikrat mlajši člani samo čakajo, da lahko svoje bogato in neobremenjeno znanje pokažejo drugim. Mislim, da bi na ta način stekla v knjižnice tudi večja količina dokumentarnega gradiva, zaradi katerega so nepogrešljive v lokalnem kulturnem življenju. In še nekaj. Že nekaj časa zasledujem, da se z raziskoval- no dejavnostjo na šolah nabira velika količina podatkov, ki obležijo v papirni obliki. Le malo jih najde pot do interneta. Prav zato se mi zdi povezava med društvi in knjižnicami neogibna in tudi izjemno pomembna. OZ: Večina ljudi ob omembi kulturnega društva pomisli na zelo tradicionalne oblike udejstvovanja. Vi pa že dolgo propagirate splet kot medij delovanja kulturnih društev. Kako naj se to pokaže? Pungartnik: Večina društev se tudi ukvarja z zelo tradi- cionalnimi oblikami udejstvovanja. To ni nič slabega. Ugotavljam celo, da jim manjka tradicionalnosti in da so vse bolj pod pritiskom zahtev, ki jih postavljajo drugi. Zakaj bi gasilsko gledališče igralo Ionesca, če za to ni zrelo? Težava je ta, da slavni selektorji ne kažejo nobene- ga interesa za lokalne Verige ali podobne predstave, ki so jih začeli prav izganjati iz amaterskega gledališča. A pri internetu gre za nekaj drugega – to je a priori povezovalni element. Omogoča primerjave, zahteva poznavanje me- dija, naslavlja širšo, recimo kar svetovno publiko. Tako se ob tradicionalnih povezavah, kot so povezave Gornje Buče z Vrhnjimi Skazami ob klobasi in vinu, pletejo tudi nič manj zanimive povezave velikih razsežnosti. Pri reviji Locutio sodelujejo že avtorji iz Švedske, Škotske, Avstri- je, Hercegovine, Srbije, Hrvaške, Češke, Nemčije, Jemna, Sejšelskih otokov … A to ni glavni cilj. Naša civilna kulturna iniciativa, kakor imenujem društva, je popolnoma izrinjena iz osrednjih medijev. Ne počuti se več povezana, ne čuti pripadnosti. Nekatere funkcije interneta, kot so skupni imeniki, skupne objave programov, forumi in podobno, jo lahko povežejo in ji dajo novo identiteto. Govorim o kulturnih društvih, ki jim je povezovanje v zvezah zagotavljalo neko identiteto, a je država nacionalizirala vso njihovo nadgradnjo – ljudi v zvezah, finančne vire, prostore in opremo. Čeprav je s pragmatičnega vidi- ka “vse v redu”, saj “vse dobro deluje”, s tem civilna kulturna iniciativa izgublja samostojnost, kakršna koli že je. Kot pri mnogih drugih stvareh prikrivamo kor- porativistično naravo takšnega organiziranja. Pozablja se namreč, da ima demokracija tri stebre, ki so pribli- žno enakovredni – prvi so res stranke, drugi pa civilna družba in tretji neodvisni strokovnjaki. Kdor opazuje slovenske volilne rezultate, mu ne uide, da se lokalnih volitev ponavadi udeleži le tretjina volilcev. Drugi dve se v političnem sistemu ne vidita. Volitve zaradi volitev so zanje prazne. To postavlja pod vprašaj legitimnost političnega sistema. Praktično to pomeni, da naj bi bilo odločanje tripartitno tudi za kulturne programe. Kako naj bi sicer prišlo do prestrukturiranja porabe javnih skladov za kulturo od do- sedanje skoraj stoodstotno državne (nekaj odstotkov pač ne šteje) na pravičnejšo, ki bi omogočila tudi materialno osnovo civilne kulturne iniciative. Tako se navidezno akademsko vprašanje razmerja med vladnim in nevladnim sektorjem kaže čisto praktično kot skoraj popolna dominacija državnega aparata. Tistih nekaj odstotkov civilne družbe so samo tisti znameniti metuljček okrog uradnikovega vratu. OZ: Vaše posebno področje kulturnega delovanja so literarni klubi. Ne le, da ste jim med prvimi odprli pot k digitalni pripravi besedil za tisk, ampak ste zasnovali Locutio – prvo digitalno pesniško revijo pri nas in najbrž tudi zelo zgodnjo v svetu sploh. Kako deluje ta sodobna publikacija? Pungartnik: Ko sem v osemdesetih letih urejal Dialoge, sem videl, da bo prehod na računalniško pripravo nujen, a s tedanjim založnikom ni šlo. Vendar si računalnika res nisem umislil kot zamenjavo za pisalni stroj, ampak me je od vsega začetka vleklo še nekaj več – besedilo je namreč v elektronski obliki kot na dlani in z njim se da početi marsikaj, ne le da ga pripravimo za tisk. Zanimivo je, da sta tako Mariborski tisk kakor Založba Obzorja kasneje propadla – najbrž je šlo za neprilagojenost novim razme- ram. Leta 1990 in 1991 sem bil brez službe in odločil sem se, da več ne bom niti poskušal biti novinar. Sedel sem za telefon in si iz Južne Dakote naročil Gateway 386, ga nestrpno pričakal na carini, sestavil, sedel predenj in zame se je začelo novo obdobje. Seveda sem to takoj povezal s svojo dejavnostjo. Že od leta 1978 vodim v Mariboru delavnice, kar mislim, da je v Sloveniji svoje- vrsten rekord. Vseskozi sem ohranjal stike z avtorji, kolikor se je le dalo. Sčasoma sem uvidel, da tradicio- nalne revije ne zmorejo ali nočejo odpreti vrat za veči- no prišlekov in načrtoval sem nastanek nove literarne revije v Mariboru. Nisem pa želel, da bi se ponavljali skupinski modeli zaprtih krogov (socialnih in estetskih), vendar v Mariboru ni bilo veliko moči za takšno revijo. Opustil sem to zamisel po prvih izkušnjah in se odločil za elektronsko izdajo.