OZ 2005/3

156 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 Projekt Locutio je res moje dete. Ob njem sem se naučil marsikaj. Tudi tega, da vsega ni treba nujno znati. Ali pa da je treba znati, kdo bi to vedel. Pravkar namreč poteka prenos starega Locutia iz HTML v PHP – odločili smo se za odprto kodo zato, ker je treba tudi v našem okolju podpirati to težnjo, pa tudi zato, ker sem v Marjanu Šijan- cu našel izvrstnega sodelavca in dobrega zagovornika te ideje. Gre za večjo količino gradiva, kakšnih 600 člankov v 27 objavljenih številkah, 360 imen v indeksu avtorjev in kroniko dogajanja, vse to primerno opremljeno s foto- grafijami in optimirano, da hitreje teče. Sprva sem Locu- tio podnaslovil z “eskortna revija”, kar naj bi pomenilo, da pomaga avtorjem pri vstopu v javnost. S časom se je nabralo kar nekaj avtorjev, ki redno sodelujejo, zdaj pa bi želeli pritegniti tudi širši krog. Najbrž je to tudi konec romantičnih improvizacij, ki sem si jih lahko privoščil, ko sem združeval uredništvo in mojstrstvo ( mastering ). Naj še povem, da me je pritegnila ideja, ki jo je v svojem delu “Curiosities of Literature” pred dvesto leti izrazi Isaac D’Israeli (1766–1848) in ki botruje mojemu zani- manju za proučevanje paratekstnih pojavov – literatura kot partikularizmi. Iz zanimivosti še kaj zraste, iz prekla- danja pojmov nič. Tudi če čez knjigo vržeš žalni šal, je to začetek nove teorije. Prej kot nad nadušno avstroogrsko damo – literarno znanostjo se navdušujem nad koncepci- jami anglo-ameriške literarne kritike. OZ: Znani ste po svojih pogostih opozorilih, da so slo- venski ustvarjalci preskromno zastopani na svetovnem spletu. Živi bi lahko sami poskrbeli zase, kdo pa je odgo- voren za mrtve ustvarjalce, ki so ključni za slovensko kulturo? Pungartnik: Za primer naj dam Huga Wolfa. Jože Le- skovar se je pošteno potrudil, da je o njem zbral obsežno gradivo, dokazal, da ima slovensko poreklo – a kaj smo storili? Hugo Wolf se pojavlja na slovenskih straneh z nekaj centimetri teksta, potrudili pa so se Danci, ki so poiskali fotodokumentacijo, šli poslikat Slovenj Gradec in nasploh napravili stran, ki se ji pri Hugu Wolfu ne moremo ogniti. Ironija je to, da si poskušamo Wolfa na nek način prisvojiti, zanj pa napravimo kaj malo. Kolikor poznam turizem, danes nihče več ne ceni kosila v hotelu Kompas (pardon, Korotan, pardon Goll), da bi iz Japon- ske pripotoval samo zaradi tega. Pridejo pa turisti zaradi Huga Wolfa. A ne gre le za turistično propagando. Pred kratkim sem v iskanju gradiva za članek naletel na prej omenje- nega Isaaca D’Israelija, očeta Benjamina D’Israelija, angleškega premierja po letu 1868. Najbrž bi podatke o njem našel veliko teže, če večina njegovih člankov iz Literarnih zanimivosti ne bi bila objavljena na internetu – preprosto z volonterskim delom. Naše literarno življenje je obrnjeno k politiki in veliko tega, kar se je postavljalo ali se postavlja zelo visoko, spada med trivialno literaturo, ki je nastala iz neliterarnih motivov. To pa pomeni, da skrbi vsakdo le zase. Zakaj bi skrbeli za mrtve, ki odžirajo prostor pod soncem? Pred kratkim sem se spustil v raziskovanje usode “četrtega” iz literarne skupine, ki jo je v začetku petdesetih let name- stila KP Slovenije, podobno kot je napravila s Pesmimi štirih – Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom, Janezom Menartom in Kajetanom Kovičem. Ob Andreju Hiengu, Lojzetu Kovačiču in Frančku Bohancu bi moral iziti tudi nadarjeni in kritični Igor Šentjurc, ki pa je tik pred izidom emigriral v Nemčijo in so tako izšli samo trije. Na spletu je bilo mogoče najti samo članek Leva Detele v SRPU (sicer v zoprni bohoričici, a vseeno), v sistemu Cobiss, ki ga razumem kot matično podatkovno bazo, pa je le senca tistega, kar bi lahko bilo. Sploh pa ga ni pod imenom Igor von Percha, pod katerim je objavljal v tujini. Kdo drug bo skrbel zanj kot domoznanski oddelki knjižnic? In naprej – Ludvik Mrzel. Ob stoletnici njegovega rojstva sem na- šel samo fragmentarne podatke, ne pa tudi popolnejšega biografskega zapisa. Če pogledamo podatke v Wikipediji – tam je le malo tistih, ki si niso sami vpisali podatkov. Kdo bo poskrbel za druge, mrtve, pozabljene? Kdo na- sploh naj skrbi za to, da se pojavljajo na spletu kot literar- na dejstva in ne kot marginalije turistične ponudbe? OZ: Obstaja odpor do “digitalne realnosti”, ki spominja na vsakokratno zavračanje novih medijev v zgodovini in na vztrajne insinuacije, da so “modna muha” in celo mo- ralno sporni. Pungartnik: Običajni človek, ki dobro funkcionira v vsakdanjem življenju, se boji novosti. Prav on je veli- kokrat tudi njihova žrtev. Spomnim se nekdanjih tiskarjev pri Mariborskem tisku, ki so se krčevito upirali raču- nalniški pripravi tiska. Rekli so, da se splača pri malih nakladah staviti v svincu. Danes se v prostorih njihove nekdanje tiskarne bohotijo trgovine. Strah pred prihodno- stjo (in novostmi) je zakoreninjen v naši kulturi. A to je posebna tema. K averziji do novih medijev je prispeval tudi senzacionalistični tisk. V rubrikah za računalništvo so se redno pojavljali članki, ki so internet slikali kot Sodomo in Gomoro (na primer v Večeru). Gre pa za to, da se vsa vprašanja, ki so obstajala doslej, preslikavajo tudi na internet. Za “control freake” je bila grozljiva predstava svobode, ki je nihče ne omejuje, v kateri lahko vsakdo napravi svojo stran in na njej objavlja tisto, kar hoče. Prav proti temu se je obrnil internet. Če na to gledamo sociološko, je ta proces najbolj prizadel sloj inteligence, ki je vedno igrala kontrolno vlogo političnega sistema. Njen glas in tudi pričakovanja množice glede njenega glasu – to se je izgubilo.