OZ 2005/3

M 157 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 Internet vse bolj zori in tudi njegova neobvladljivost je del tega zorenja. Je preprosto odprt sistem, v katerem se izgubi vsakdo, kdor ni odprt enako kot on. OZ : Najbolj glasni so pozivi k obrambi knjige, ki da ji bije smrtna ura. Vi ste knjigam posvetili celo življenje, a vas svetovni splet očitno ne spravlja v grozo. Bo tako kot vedno doslej, da se bodo mediji dopolnjevali, ne pa izključevali? Pungartnik : Pravila pravzaprav ni. Zame je vsaka knjiga, ki je izdelek na papirju, kot objekt, nekam sankrosantna. Na fakulteti smo si s Titovimi knjigami podstavljali rože, ker smo tako izražali določen vrednostni odpor, a po razpadu Jugoslavije sem vse njene socialiste vendarle odpeljal v Sibirijo, kot pravim svoji sobi na naši domačiji. Sibirija zato, ker ni strašnejšega občutka kot prelistavati premrzle knjige. Hlad se v njih zadrži še dolgo potem, ko je zunaj že toplo. Mislim, da bi knjigarne morale jemati nazaj knjige, ki niso več smiselne, recimo priročnike za zastarele računalniške programe. Tako kot reciklirajo tonerje za tiskalnike. Knjiga je navkljub vsemu samo predmet, ki v nekaterih primerih preraste v kult. Ne sme- mo pozabiti, da so v ZDA še v šestdesetih letih sežigali knjige Wilhelma Reicha na grmadi kot cerkev čarovnice, kot naš nesrečni Mahnič Erotiko in kot so sežigali nacisti dekadentno umetnost. To vse pomeni, da je knjiga kult. Nevrotično bi bilo širiti ta kult na vse. Danes knjižnice neusmiljeno izločajo knjige, založniki jih vozijo v papir- nice, pogosto skrbno čuvane knjižnice ob smrti lastnikov najdemo v kesonih ... Uporabnik sam zelo dobro ve, kdaj potrebuje knjigo in kdaj elektronski zapis. To seveda vedo samo tisti, ki lahko izbirajo med tema možnostima. Kadar gre za to, je elektronski zapis samo informativna osnova, ponavadi se konča z izpisom. Najbrž so tudi drugi bolj selektivni pri knjigah kot pri elektronskih knjigah. Slednje zbiram vse- vprek, pri pravih pa sem že previden. Prav knjižničarji so nekdaj zganjali paniko in trdili, da knjige ni mogoče nadomestiti z elektronskim zapisom. Vendar so prav oni danes reducirali knjigo na potrošno blago in si nihče od njih več ne predstavlja, da bi bila knjižnica ali tezaver ali zbirka kuriozitet – neusmiljeno jih čistijo vsega, kar je po njihovem zastarelo. Z druge strani si z elektronskimi knjigami skoraj ne vedo kaj po- četi. Še Cobiss definira elektronsko knjigo kot CD/DVD, kar je daleč od resnice – med “vrste gradiva” bi bilo naj- normalneje, da se uvrsti “elektronska knjiga”, CD/DVD je neka druga vrsta, opredeljena z nosilcem. Vendar pozor! Knjiga ni le skladišče besedila, je tudi komunikacija. Angleži skrbno shranjujejo sledi upora- be knjig in hranijo vse marginalije, jih katalogizirajo in preučujejo. Včasih se zgodi, da knjigi da smisel dobra marginalija. Kolegica s katedre za literaturo mi je zdaj že legendarnega Gerarda Genetteja, ki se ukvarja prav s temi pojavnostmi, označila kot “čudnega”. Se ne čudim. Na- sproti pojmovnemu obravnavanju literature se je lotil – ne prvi, a zagotovo je njegovo delo zelo vplivno – strukture literarnega dela z vidika pragmatične informacijske anali- ze. Šele z njo dobiva pomen knjiga kot celota. O breztelesni knjigi, ki je shranjena nekje v računalni- škem spominu, sem že pisal in tudi o tem, da obstajajo založniki na zahtevo ( on demand ). Tako sem dobil Ham- merjev prevod iz leta 1812 v reprintu za sprejemljivih 45 evrov. To je čisto dobro za založništvo v deželah, kot je Slovenija, kjer kakšno knjigo prebere le 50 bralcev. Tehnične možnosti za to so – če to že počne nekdo, je pot torej že utrta. OZ: Vrsta objavljenih pesniških zbirk nas prepričuje, da ste, prej kot vse drugo, pesnik. S tem je povezan poseben odnos do besede. Računalnik odpira nove možnosti v razi- skovanju besed, zato je zanimivo preverjati dognanja stare- jših lingvistov, do katerih so se morali dokopati “peš”. Ali lahko računalnik po tej poti pomaga tudi pesniku? Pungartnik: Človek je pesnik zato, ker posveti večji del svoje dejavnosti tistemu, čemur se pravi poezija. To sem počel v svojih gimnazijskih in študentskih in tudi kasne- jših letih, manično bral, pisal, zbiral knjige, objavljal, gra- dil krog prijateljev – literatov, ocenjeval, pripravljal dela- vnice in tako naprej. Vedno sem se šalil, da je to moj po- klic, vse drugo pa delam honorarno. Poezija je bila zame vseskozi tisto neinstrumentalno središče jezika, skozi katerega se ta obnavlja. To so nenavadne poti, ki so me naučile ceniti tisto, proti čemur se je vse življenje okrog mene zareklo: poslušati sebe, razviti intuicijo, poslušati glasbo, poznati tišino in molk, razvijati empatijo, se od- daljevati od centrizma lastne kulture, spoštovani nepo- membnost, se znati izgubiti, ne misliti sistematično, znati uničiti vrednost teorije … Veliko tega je, kar tvori poklic pesnika. Jasno je, da to ni preživetje, saj se v Sloveniji od tega ne da živeti. Druga varianta je tisto, kar je napravil Igor Šentjurc, ki je šel v Nemčijo in kot Slovenec preživel v vlogi pisatelja. Dokazal je, da mu strankarska politika, ki je njegovi generaciji prinesla vse privilegije, za to ni potrebna. In ni. V osemdesetih letih sem bil že na tem, da vse skupaj pustim in ne objavim niti ene pesmi več. Za čas mojega študija je veljalo, da moraš biti pri študiju dober, če se hočeš uveljaviti še kje drugje. Res je kdo zapavziral, a moral je biti dober, če je hotel veljati. Po- membna je neodvisna profesionalnost. Kot sem že rekel, je računalnik šele z internetom dobil vlogo medija. A to ni nekakšen avtomatizem, vprašanje