OZ 2005/3

158 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 denotacije, da pokukaš v kakšen slovar. Veliko je kono- tacije, vprašuješ nadgradnjo, kontekst, izvor, o besedah dvomiš. Pomagajo drugi, ki so opravili enako pot dvoma, zbiraš paradigme, zbiraš metafore za nekakšen teoretski pristop. Okrog malega števila pesmi se grozdijo množi- ce referenc. A čeprav je računalnik narejen po modelu človeka in ga sumim, da se včasih tudi obnaša tako, je še vedno okoren. Še vedno je le izraz nezadovoljnega člo- veka, ki se sam spopada s svetom. Še vedno ima premalo prijateljev, ki bi ga hranili s svojo najintimnejšo snovjo, z besedili – svojimi in tujimi. Če pokličem po internetu Jenka, se ne oglasi. Ni viden. Obupujem nad svojimi za- vezniki, da bodo kdaj koli resnično doumeli, kako nujno potrebujem Jenka online. Pravi razcvet se bo pričel na- mreč šele takrat, ko bodo vsa zapisana besedila dosegljiva tako rekoč s tastature. Vsa, brez izjeme. Poezija je namreč nekaj nenavadnega – k njenemu bogastvu prispeva tako mojstrstvo kot disociirani jezik, tako kanonski pesniki kakor tisti popolnoma pozabljeni. Beseda namreč evi- dentira vse. T. S. Eliot je govoril o tem, kako so v gotskih katedralah postavljene sohe tudi tam, kamor oko ne seže. Kakšen smisel ima to, če ne kot nevidna prisotnost, ki se uteleša v besedi? OZ: Doma ste s Koroške in ste s svojimi gimnazijskimi leti še ujeli utrip Sušnikovih časov. Zdi se, da je bil takrat pokrajinski kulturni kontekst bolj izrazit in pomembnejši za intelektualno dozorevanje kot danes? Pungartnik: Ja, res je, takrat je bil Sušnik ravnatelj ravenske študijske knjižnice. O tem, kaj je knjižnica predstavljala meni, lahko napišem veliko. Doma sem si izbojeval pravico, da enkrat na teden lahko ostanem v knjižnici do konca, se pravi do sedme ure zvečer. Kmalu sem prelezel vse v njej – morda je temu še največ pripomogla Suhodolčanova Ma- rija, ki me je tolerirala pri tem. V tej knjižnici je bilo vse, kar lahko knjižnica da, predvsem pa tisti vzvišeni občutek neodvisnosti od časa in prostora. Takrat je bila ravenska gimnazija v primerjavi z drugimi zagotovo v veliko boljšem položaju in tudi regija je stala za njo, mislim na tisto koroško regijo od Črne do Radelj in Mislinje. Študente so čakale po končanem študiju doma službe, obstajala je neka patriarhal- na, ne vselej prijetna strogost, ki nas je tiščala naprej. Dobil sem štipendijo, študiral, a ko sem se hotel vrniti, so bila vsa vrata zaprta. Vse to, kar sem počel, tudi z mislijo, da je potrebno biti svoj in trmast, bi rekel malo sušnikovski, je krepko preseglo mero njihove tolerance. Prav ta patriarhalni duh, ki je toliko dal Koroški, jo je zjedel. To sem slutil že v dijaških letih. Na žalost se s Francem Sušnikom nisem kdo ve kako dobro razumel. Razlog je bil preprost; imel je tajni- co, h kateri sem prepogosto zašel, pa me je metal iz pisarne. Kdo bi mu zameril, kakšnega velikega vtisa pa name prav zato ni napravil. V bistvu je ravnal lepo, kajti velikokrat se dogaja, da hočejo takšni ali drugačni veljaki s prijaznostjo in uslužnostjo podrediti mlajše. Zavarujejo se, da jih ne bodo strkali s položaja kot mladi kozli. Nagrade za takšen konfor- mizem so dobre. Zato pa ugasne pogovor. Pri Koroški gre najbrž za to, da se je po vojni z velikan- skimi socialnimi spremembami, ki so prinesle tudi veli- kanski socialni kapital, izrabil avtoritarni kmetski model. Ta si je izbral tudi obliko vladavine, ki je temu ustrezala. A kot so bili rahli temelji civilizacijske moči Slovenije, so bili rahli tudi temelji te oblasti. Vsekakor se prištevam v tisto skupino, ki je prva doživela krizo tega avtoritarnega modela; v Sloveniji je ta model favoriziral “kontrolirano poreklo”, ker se je vedelo, pod katero avtoriteto spadaš. A hkrati so ti vcepljali neko čisto slovenskost, lomili je- zik (da si govoril ‘da’ namesto ‘ja’, čeprav je že zdavnaj jasno, da je tisti ‘da’ izmišljotina), lomili voljo, lomili navade (bog ne daj, da si pisal z levo!), te prepričevali, da je germanski element sovražnik številka ena ipd. Na meje nismo naleteli politično, temveč v realizaciji svoje- ga življenja. To nas tudi razlikuje od političnih jurišnikov izpred leta 1969 in po letu 1973. V sedemdesetih letih sem imel nekajkrat roko na kljuki, da bi odšel iz Sloveni- je. Doma sem preživel dve leti, a brez Koroške. Na koncu koncev so tudi pokrajine in domovine samo ljudje. Če jih ni, tudi domovine ni. A nikoli si nisem predstavljal, da bi moral nekdo jokati za mano. OZ: V Ljubljani vas je kot študenta zajel vrtinec vsako- vrstnega eksperimentiranja, kar se je še posebej odražalo v Tribuni in na Radiu Študent, kjer ste urednikovali. So bila to svinčena sedemdeseta leta ...? Pungartnik: V Ljubljano sem prišel leta 1967. Tri me- sece sem porabil za to, da sem pozabil Koroško – s prej neločljivimi prijatelji se je bilo treba ločiti, ker so zapa- vzirali, se zapili, zaposlili, vse drugo – samo študirali niso. Eno leto sem tudi porabil, da sem dojel, kako klasično študentsko življenje, ko zjutraj hodiš na pre- davanja, zvečer pa mijavkaš v kakšni gostilni, ni zame. Pijanstvo je na Koroškem doma, nisem šel študirat zato, da bi še jaz padel v to. Bili smo prvi pravi civilni vpisani letnik na FSPN, ki je takrat tudi postala fakulteta in čla- nica univerze. Direktor je bil sprva Stane Dolanc, celo njegova predavanja sem poslušal. Toda že v drugem letniku se je pokazalo, da profesorska ekipa ne misli več po partijsko in Ziherl je lahko samo zmajeval z glavo, ko je videl, nad kakšnimi stvarmi se navdušujemo. Tudi do fakultete je pljusnilo dogajanje med študenti in kma- lu smo nekateri prišli prav v njegovo sredino. Marsikaj se je zastavilo na novo in ob radiu Študent je nastala kulturna organizacija, ki se je potem preimenovala v ŠKUC, pa Časopis za kritiko znanosti in Krt … Le za študentsko televizijo je bila Ljubljana še preveč zabita. Če danes pomislim, kaj vse se je dogajalo samo v teh petih letih, ko je val dosegel vrh v letih 1970 in 1971 in potem uplahnil. V tem času sem začel ob literaturi pi-