OZ 2005/3

M 159 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 sati tudi članke. Svojega dela nisem jemal kot politično agitatorstvo, temveč kot neki zgodnji profesionalizem. Največ sem se posvetil obravnavanju univerze in študi- ja. Zame socialna problematika, ki je bila takrat velika parola – “socialne razlike” – ni bila osrednja stvar. Nisem imel veliko denarja, pa še tisto sem zapravil za knjige. Mislim, da je bila moja najradikalnejša zahteva, naj priznajo študij za delo – posledica tega pa je bila tudi delovna doba iz študija. Sprva je bilo pisanje o uni- verzi zaželeno, potem pa vedno bolj moteče. Čeprav je bilo na univerzi precej zelo odprtih ljudi, je bil konflikt z njimi neizogiben. Spominjam se stavka iz Jerryja Ru- bina, mojega velikega vzornika v humorju: “Če dregneš v rebra profesorja, najdeš v njem policaja.” No, rekel je v žargonu takratnih ameriških študentov, a beseda, ki so jo takrat uporabljali za policaje, zelo dobro opisuje značaje. Končal sem s Prešernovo nagrado za diplomo, v enem ne čisto polnem letu stažiranja na fakulteti pa so me zapletli v ideološko diferenciacijo. Sestajala se je katedra in obravnavala moje ideološke prestopke … V bistvu so bili srečni, ker sem odšel s fakultete. O ledenih sedemdesetih: V nekem svojem spisu govori Edvard Kardelj o tem, kdo lahko koga osreči. Sreča je, dovolite, da to rečem, kuzla. (Bitch je tudi ime neke femi- nistične revije.) Ne briga je, če je prava ali lažna, ne briga je, če je felicia ali samo fortuna, sploh pa ne mara mora- liziranja. Videl sem veliko ljudi, ki so bili nesrečni, da ne morejo nikomur zagreniti življenja. Videl sem tudi svoje kolege iz študentskega gibanja, ki so dlakocepili voljo de- lavskega razreda in historičnega materializma (in bili zelo srečni), potem pa so postali desničarski ideologi liberaliz- ma (še večja sreča). To pomeni pač vnovčiti se – v zlatih sedemdesetih, skovati kapital iz enkratne priložnosti, naj je to kar koli – denar, ljubica, zapor. Sedemdeseta leta so bila čas takšnih priložnosti, ki jih češki pesnik Egon Bondy opisuje kot kolaborantstvo. Hodilo se je po ljudeh, da bi se dosegle pozicije osemdesetih. Hoja po ljudeh v Sloveniji nikoli ni prenehala biti vrhunska moda. Ne vem, zakaj je Kardelj tako slepomišil, ko pa je dobro vedel, da je najvišja sreča oblast, vsaj tukaj pri nas. Ob znamenitih demonstracijah za Kambodžo, ko so poli- caji namesto nas študentov premlatili navijače svetovnega prvenstva v košarki, sem se sredi najvišje vznesenosti ozrl naokrog in videl le sfanatizirano množico. Pogledal sem nase iz stratosfere in si rekel: “Boš res do konca živl- jenja kričal po ulicah?” Šel sem domov in dejansko sem takrat zaprl vrata za študentskim gibanjem. OZ: Vaše današnje kulturno življenje se odvija med Slo- venijo in Češko. Nekoč je bila kulturna zveza med tema dvema deželama izredno tesna. So izgledi, da bi se te vezi spet okrepile, v čem so podobnosti in v čem so razlike med obema prostoroma? Pungartnik: Če povzamem na kratko: Po 2. svetovni vojni je Češka izgubila praktično vse, kar jo je delalo izjemno med vojnama. Slovenija je stopila v razvoj skoraj z nične točke. To niso paralele, ki bi bile za razmerja med temi ljudstvi (v mislih je treba imeti ob Čehih še Mora- vce in Šlezijce) ugodne. Češka je bila v mnogih stvareh pomagala prebujajočemu se slovenskemu nacionalizmu in rojstvu nekaterih pomembnih institucij. Ko je bil čas, da se dva naroda res povežeta, ne v slovanstvu, temveč v iniciativah, je Slovenija odpovedala. Spominjam se hi- storičnega dogodka, ko je tedanji premier Janez Drnovšek obiskal Češko in kot vrhunec vzajemnega sodelovanja so za kratek čas uvedli medsebojne vizume. Zdaj gre Češka po svoje in čeprav ji naši ekonomisti neprestano prero- kujejo črne čase, rast njihovega gospodarstva precej pre- kaša slovensko. Meddržavne kulturne akcije, kot je bila Plečnikova razstava, ne morejo popraviti vtisa ob nena- klonjenosti s slovenske strani. Naša politika je izolacioni- stična. Morda smo še enakovredni Američanom, za druge pa smo “herrnvolk”. Na koncu bomo ostali nepomembni z vsemi težavami, ki smo si jih nakopali sami. Češka ni idealna. Velika prostranstva so postala indu- strijske puščave in petdesetletna stagnacija se pozna še zdaj, čeprav zlagoma izginja. A Praga je geografsko na sredi EU in vanjo se stekajo pomembne logistične poti. Svetovni arhitekti se sprehajajo po praških ulicah in ustvarjajo njeno moderno podobo. Podobno kot pri nas so televizijski programi zanič. Javnost ima pri njih več glasu. Ob razdelitvi države sem bil tam in videl, da so se veselili tega v glavnem pijani turisti na Vaclavskih name- stih. A do Slovaške se Čehi niso nikoli obnašali, kot se mi do Hrvatov. Pri njih se izobraževanje (univerze) niso toliko raztopile v povprečnosti in segajo z eno ali dvema fakultetama celo med prvih dvesto v Evropi. Pritok ka- pitala je intenziven, za kar se lahko zahvalijo na začetku tudi izjemno uspešni ekonomski emigraciji, potem pa še pogojem za gospodarjenje, ki so jih uspeli ustvariti. Revščina se je umaknila na 10 odstotkov, kar je tudi med ugodnejšimi v uniji. Ena od pomembnih razlik med deželama je ta, da je Če- ška ustvarila svojo elito, kar je osnova prepoznavnosti. Slovenija pa je ni. O naši prepoznavnosti (nekje med Slovaško, Slavonijo, Moldavijo …) pa govori pismo, ki ga hranim kot dragocen dokument. Name iz Amerike naslovljeno pismo je šlo najprej na Švedsko, potem v Švi- co, potem v Swaziland in na koncu je vse ubogo našlo pot v Slovenijo. Morda bo kdo začuden, ko govorim o eliti. In zakaj je Slovenija ni sposobna ustvariti? Zaradi notoričnega man- ka civilne družbe? Zaradi prenizke stopnje izobraženosti? Zaradi prevlade političnih poti mobilnosti? Ker ne moreš biti velik pesnik, če ne sediš v centralnem komiteju? Ker