OZ 2005/3

M 171 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 strojem in lokalnim sistemom izposoje mora biti čim hitrejša. Raziskave so pokazale, da uporabniki v pov- prečju odstopijo po sedmih sekundah, če se naprava ne odzove. • Zanesljivost odčitavanja vsebine na čipu – podatki na čipu morajo biti dostopni tudi po 20 letih. • Standardizirani podatki na čipu – za zdaj standard, ki bi določal vsebino podatkov na čipu, še ni določen. • Možnost transparentnega prehoda iz sistema črtne kode na RFID – v knjižnicah, kjer prehajajo na novo tehnologijo, mora biti omogočena sočasna uporaba obeh tehnologij (črtne kode in RFID). Na koncu smo vsi udeleženci delavnice ocenili, da tehnologija RFID z vsemi oblikami uvajanja v knjižnice, trka na naša vrata, od nas pa je odvisno, kdaj jih bomo odprli. Zvedeli smo pomembne stvari, npr. na kaj mora- mo biti pozorni, da bo uvajanje čim bolj hitro in uspešno. Delavnice z naslovom E-learning in libraries smo se udeležili: Anna Maria Tammaro – vodja delavnice in profesor na Univerzi v Parmi, Gian Carlo Dalto, RC Uni- verze v Milanu, Francoise Felicite, samostojni knjižnični svetovalec iz Ženeve, Miloš Petrovič, UKM, Jiri Pavlek, RC Univerze v Pragi, Ann Christine Robert, Knjižnica Univerze v Ženevi, Laura Wray, knjižnica WIPO in Gor- dana Popović Bošković, IZUM. Vprašanja, ki naj bi jih obravnavali, je v prispevku za razpravo ( Workshop Di- scussion Paper ) izpostavila vodja delavnice, povezana pa so bila z vprašanji integracije knjižnice v proces učenja na daljavo. Ta način učenja je vse bolj pogost v večini vzhodnoevropskih univerz. Toda vloga knjižnic v tem postopku še vedno ni natančno opisana. Čeprav pogosto zasledimo, da učenje na daljavo temelji na elektronskih zbirkah in organiziranem servisu za dostop do njih, jasne in celovite vizije o vlogi knjižnic v tem procesu še ni. Na delavnici smo vprašanje integracije knjižnice v proces učenja na daljavo razdelili v dve celoti, organizacijsko in tehnično. Med temeljna organizacijska vprašanja smo uvrstili skrb knjižnice za portale, repozitorije, metapo- datke, avtorsko pravico in intelektualne pravice, ter na splošno prihodnje izzive učenja na daljavo, med temeljna tehnična vprašanja pa probleme interoperabilnosti in di- stributivnosti. V nadaljevanju smo predstavili izkušnje naših institucij na tem področju. Na Univerzi v Parmi sta dva programa, ki se izvajata na daljavo. Nimajo enotne programske opreme, ki bi podpirala učenje na daljavo. Za učno gradi- vo in komunikacijo s študenti skrbi vsak profesor posebej in uporablja programsko opremo, ki se na internetu po- nuja brezplačno. Od predstavnika računalniškega centra Univerze v Pragi smo izvedeli, da kot del splošnega si- stema učenja na daljavo, pospešeno vzpostavljajo portal visokošolskih knjižnic. Posebej je poročal o problemih identifikacije in avtorizacije uporabnikov z različnimi pri- vilegiji, s čimer se osebno ukvarja. Določeno izkušnjo pri pripravi tečaja za iskanje po knjižničarskih virih je imela tudi Ann Christine Robert. Čeprav je gradivo priprav- ljeno, se tečaj ne izvaja, ker žal še niso dobili soglasja rektorja. Predstavitev dveh IZUM-ovih tečajev spletne- ga učenja je bilo za vse udeležence pravo presenečenje. Kljub jezikovnim oviram pri razumevanju, so posebej pohvalili multimedijski značaj pripravljenega gradiva. Nato smo poskušali definirati stopnje učenja na daljavo. • Na prvi, najbolj elementarni stopnji se elektronsko distribuira statično učno gradivo. • Na drugi, najbolj razširjeni stopnji se uvaja interaktiv- no učenje, ki naredi izobraževalni proces bolj dinami- čen. V kognitivni teoriji učenja se ta postopek definira kot “vedeti, kako” ( knowing how ). • Na tretji, najbolj razviti stopnji se v postopek učenja na daljavo vključi več institucij “učne skupnosti” in se proces tudi izvaja z ustrezno podporo vsake od njih. Knjižnicam je v tem konceptu namenjeno: vodenje knjižničarskih portalov, skrb za elektronske repozito- rije in priprava tečajev za dostop do znanja. Naslednja tema, ki smo jo obravnavali, so bile lastnosti učnega gradiva. Poudarjene so bile naslednje lastnosti: • ustrezna razdeljenost, • večnamembnost, • konsistentnost, • prenosljivost. V okolje učenja na daljavo sodijo pedagoške ustanove, ki skrbijo za učne programe, stik in nadzor nad njimi, računalniško in komunikacijsko okolje, ter elektronske knjižnice. Knjižnice lahko veliko prispevajo k višji ka- kovosti učenja na daljavo, če imajo kakovostne in skrbno vodene repozitorije, portale in metapodatkovne zbirke ter učinkovite servise za dostop do vseh teh virov. Knjižnice bi lahko v precejšnji meri sodelovale v promociji in raz- iskavah učenja na daljavo ter omogočale boljšo komuni- kacijo med akademskim svetom in študenti. Vsekakor so knjižnice dolžne, da skrbijo za nenehno izpopolnjevanje znanja in veščin knjižničarjev, ki so potrebni za učenje na daljavo. Tema še ni zaključena in se bo nadaljevala na naslednjem seminarju ELAG, ki bo leta 2006 organiziran v Bukarešti. Gordana Popović Bošković, Matjaž Cigrovski