OZ 2005/3

M 125 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 korak v razvoju “quizike”, kot jaz imenujem umetnost in znanost spraševanja. Priporočam vsem, da upoštevajo pravilo “quizike”, ki ga je postavil Niels Bohr: “Vse, kar rečem, morate razumeti kot vprašanje, ne kot trditev!” 1. ZAKAJ POSTAVLJATI TAK[NO VPRA[ANJE V DEVETDESETIH? Po petnajstih letih življenja v ZDA, nato po petnajstih le- tih delovanja kot novinar, fizik in član KP v Jugoslaviji in po dvanajstih letih delovanja na Švedskem, sem se naučil na vse svoje ideje gledati “quizikalno”. Prav iz tega raz- loga sem dobil leta 1972, ko sem bil štipendist EXXON-a na Dartmouth College v ZDA, zelo nenavadno idejo. V časopisu Inštituta za zunanjo politiko Švedske sem o tem zapisal: “Ducati držav so nastali iz razpuščenih koloni- alnih imperijev na svetovni sceni. Odslej morajo vse te države razvijati in uporabljati obveščevalno dejavnost za notranjo in zunanjo varnost. Obveščevalna dejavnost naj se uporablja za kreativni ekonomski in družbeni razvoj.” Po objavi članka sem bil povabljen na izmenjavo idej k W. Colbyju, takratnemu direktorju CIA. Kasneje je pri- šel tudi predavat v cikel mojih predavanj, ki je tekel na Univerzi Lund od leta 1973 do leta 1994. S Colbyjem sva ugotovila, da se vse vrste obveščevalne dejavnosti, skupaj z znanjem, spreminjajo tako hitro in korenito, da lahko našo dobo označimo kot čas nove večplastne obvešče- valne revolucije, kakršne še ni bilo v zgodovini. Odtlej sem 25 let svojega življenja posvetil iskanju odgovora na vprašanje: V čem in na kakšen način se kažejo znamenja takšne revolucije? Danes najbolj ugledne publikacije, institucije, konference še vedno preskakujejo vlogo obveščevalne dejavnosti v med- človeških odnosih in seveda ne prepoznavajo obveščevalne revolucije. Ne omenja je niti 75. jubilejni časopis Foreign Affairs iz oktobra 1997 z naslovom “Svet pred nami”, s pri- spevki uglednih globalnih analitikov, kot so Z. Brzezinski, P. Drucker, P. Krugman itd. Med stotinami referatov, pri- javljenih za Business Management Conference v Bostonu (1997) in za Triple Helix Conference on Governments, Cor- porations, Universities (1998), obveščevalna revolucija ni nikjer omenjena. Pregled šol za poslovno obveščanje v letu 1997 na najuglednejših univerzah prav tako kaže, da tega pojava še ne upoštevajo. Vendar so na enak način slepi tudi za informacijsko revolucijo, elektronsko revolucijo, revolu- cijo znanja itd. Vsi ti primeri opisovanja, kaj sploh se dogaja na kognitivnem področju in v pripadajočih tehnologijah, vzbujajo vtis o “zmešnjavi jezikov”. To pa se dogaja vedno, ko je treba poimenovati nenadne, hitre socialne spremembe. Mnogi analitiki so v zmoti, ko presojajo in opisujejo nov, odločilen dejavnik v nastajanju globalne slike, kar nedvo- mno je obveščevalna revolucija. Najbolj primeren in poklican, da se spoprime s to biblič- no situacijo, je Bill Gates iz podjetja Microsoft Corpo- ration. V svoji knjigi The Road Ahead iz leta 1995 sem za Corporate Computing Journal v Stockholmu povzel njegov opis, kaj se dogaja na področju računalnikov, komunikacij in njihovega vpliva na vse vidike življenja posameznikov in družbenih institucij – vlado, korporaci- je, šole, univerze, družino, knjižnice itd., vključno s ka- pitalističnim sistemom kot celoto. Preštel sem, da Gates na okoli 200 mestih v knjigi išče prava poimenovanja za stvari, ki se dogajajo. Odkrito priznava, da so izrazi, ki jih uporablja, kot npr. “informacijske ceste”, “informacij- ska doba”, “računalniška in komunikacijska industrija”, “doba znanja” itd., vsi po vrsti neustrezni. Prav to bi ga moralo pripeljati do naše obveščevalne revolucije. V vseh svojih spisih in intervjujih poudarja pomen obveščenosti in razgledanosti glede razvoja lastnega podjetja in drugih podjetij ter govori o današnji nuji, da si inteligenten. Na- poveduje, da bodo njegovi izdelki podpirali obveščenost na vseh koncih. V poglavju “Izobrazba, najboljša inve- sticija” pravi med drugim: “Vedno sem verjel, da ima večina ljudi več inteligence in radovednosti, kot je lahko z obstoječimi informacijskimi orodji uporabijo.” in “In- formacijske ceste bodo vzpodbudile otroke, da bodo iz- koristili večino svojih naravnih talentov”. Na zadnji strani njegove knjige pa med sklepnimi mislimi beremo: “Iz- obraževanje, ki poudarja sposobnost reševanja splošnih problemov, bo pomembnejše, kot je bilo kdaj koli doslej.” ter “Računalnik ima zmožnost, da je orodje za dvig člo- vekove obveščenosti že v neposredni prihodnosti.” Preden navedem nadaljnje dokaze o hitrem vzponu za- vedanja o obveščevalni revoluciji, bi rad v zmedo vnesel nekaj reda. Aristotel je bil prvi, ki je v svoji Nikomahovi etiki okoli leta 320 pr. n. š. ugotovil nekaj, česar nekateri najbolj citirani avtorji še danes ne znajo: prepoznal je raz- like med informacijo, znanjem, modrostjo in inteligenco. Slednjo je definiral kot “neposredno prepoznavanje po- samičnosti”, to je podatkov in informacij. Razumevanje področja informacij, znanja, naukov je nujno, a nezado- stno za opis tega, kar se je leta 1997 zgodilo na kognitivni ravni. Kot je poudaril Rusell Ackoff v svojem Purposefull Systems že leta 1976, je inteligenca – obveščenost mer- ljiva učinkovitost glede na postavljen cilj oziroma učinek glede na zbrane in uporabljene vire, vključno z informa- cijami. Ali kot pravi rimski pisec komedij Plaut okoli leta 180 pr. n. š.: “inteligenti pauca”. Preprosta metafora lahko pripomore k zagotovitvi reda v naši vsakodnevni biblični zmedi, povzročeni s preštevilnimi koncepti na tem področju. Še ena metafora v pomoč: vaš avto je utelešenje znan- stvenega in tehnološkega znanja, bencin v njegovem tanku so informacije, vaše vozniško dovoljenje dokazuje vašo izobraženost, moč motorja je vaša moč mišljenja