OZ 2005/3

126 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 in vaša inteligenca – obveščenost je sposobnost, da célo to napravo pripeljete do cilja, ki ste si ga izbrali na zem- ljevidu. Lahko rečemo, da je inteligenca – obveščenost najpomembnejša programska oprema, nastala v človeških možganih, namenjena pridobivanju in obdelovanju infor- macij iz okolja. Vse več posameznikov in organizacij prepoznava novo vlogo obveščenosti v sodobnem svetu in se aktivno vklju- čuje v obveščevalno revolucijo. Predsednik japonske korporacije NEC Kobayashi je v zgodnjih osemdesetih ugotovil, da bo “dejavnik človek” z računalnikom in di- gitalno komunikacijo povečal inteligenco – obveščenost posameznikov, organizacij in industrije po celem svetu. 2. KJE SMO Z OBVE[^EVALNO KNJIŽNICO? Björn Tell je v svojem nastopu leta 1990 uporabil ob- veščevalni pristop: “Knjižničar ima sposobnost kreirati vire znanja, ki služijo boljši obveščenosti. Oblikuje ‘mož- gansko opremo’ (če si izposodimo izraz od japonskega znanstvenika Tosia Kitagave) ali ‘obveščevalne centre’ (po Stevanu Dedijerju)”. Na tej podlagi oriše obveščeval- no knjižnico kot korporacijo, ki “služi kot register vsega poslovnega znanja korporacije” ter pomaga v ta namen uporabljati baze podatkov in drugo informacijsko tehno- logijo. Pospešena obveščevalna revolucija, vključujoč razvoj tehnologije, na kateri je zasnovana, mi narekuje, da mo- ram narediti hiter presek razvoja knjižnice v človeški zgodovini. Prva knjižnica kot zbirka klinopisnih ploščic v Sumeriji, Babilonu in drugih mestnih državah pred pri- bližno 5000 leti je bila rezultat obveščevalne revolucije, povezane z nastankom pisave kot nove oblike človeške komunikacije, ki je možgane vzpodbujala k intenzivnej- šemu zbiranju in obdelavi informacij. Oblike in artefakti pisne komunikacije so se spreminjali od glinastih ploščic do pergamentov ter papirusov in rokopisnih knjig. Potem pa je iznajdba papirja in tiska pred 500 leti v povezavi z masovnim izobraževanjem delovne sile za potrebe kapi- talistov pripeljala do kompleksnih revolucionarnih spre- memb v celotni družbi. Po letu 1990, ko je Tell napisal svojo razpravo Towards an Intelligent Library , se je pojavilo še cel kup novih tehnologij, ki so sprožile vrsto novih interakcij. Al Gore, podpredsednik ZDA, je poleg satelitov naštel še “sedem igralcev na informacijskih cestah: optične kable, telefoni- jo, računalnike, televizijo, radio, izdajateljsko in zabavno elektroniko.” Vsak zase in v interakciji močno učinkujejo na knjižnice in njihove uporabnike. Al Gorejeva vizija knjižnice je naslednja: “Želim si, da bi šolar v Chartageju (Tenn.) lahko prišel v šolo, vzpostavil povezavo s Kon- gresno knjižnico in delal v lastnem ritmu ter neodvisno od premožnosti družine.” Ta nova vizija izpostavlja neiz- ogibnost obveščevalne knjižnice. Pravkar so v Angliji ob- javili zanimiv načrt zanjo. V Veliki Britaniji je Komisija za knjižnice in informacije (The Library and Information Commission) izdala program “New Library: The People’s Network”. Odprli so tudi novo zgradbo Britanske knjiž- nice in v časopisu Manchester Guardian je bil ob tem objavljen komentar omenjenega programa z uvodnikom: “Knjižnice se morajo priključiti na informacijsko tehno- logijo”. Novo knjižnico predstavlja fotografija, na kateri je 100 metrov dolga dvorana z neštetimi računalniki. Vsa- komur se mora ob tem postaviti vprašanje: • Bodo v knjižnicah prihodnosti še knjige v papirnati obliki? • Kako inteligentne bodo postale knjižnice? Leta 1990 me je lastnik 170 let stare univerzitetne knji- garne Glerupska v Lundu vprašal, kakšna je prihodnost knjig. Odgovoril sem mu, da bo s prodorom IT določena vrsta knjig izginila. O tem govori tudi omenjena britanska publikacija. Leta 1990 sem na Mednarodnem inštitutu za sistemske študije na Dunaju videl majhen japonski inštru- ment z bralnim zaslonom, ki je vseboval mikrofilmano knjižnico z nekaj sto izvodi, kar je bilo mogoče pregle- dovati v postelji, cena pa je bila 125 dolarjev. Povsod pa lahko vidite reklame za “kasetne knjige”, pri katerih prav tako ni več papirja. Sledeč izvirni ideji A. Turinga o inteligentnih strojih, po- dani v njegovem klasičnem referatu iz leta 1950 z naslo- vom “Misel”, je Bill Gates opazil, kaj se dogaja s tehno- logijami informacijskih sistemov, vključno s knjižnicami, ki postajajo vse bolj inteligentne – obveščevalne. V inter- vjuju za New Yorker 10. januarja 1994 je predvidel: “Ker bodo agenti postajali vse bolj inteligentni, bodo postopo- ma nadomestili funkcije človeških inteligentnih agentov – borznih posrednikov, poštnih uslužbencev, potovalnih agentov, knjižničarjev, urednikov, reporterjev.” Tisto, kar bo nadomestilo knjižničarja v človeški podobi, je opredelil kot “posredniški kanal, ki bo kot elektronski agent povezal prodajalca s kupcem ali na kakšen drug način omogočil avtomatsko transakcijo.” To bo sistemska komponenta (najverjetneje programska oprema), ki bo prevzela odgovornost za izpolnitev naloge. Po Gatesu se bo potemtakem knjižničar transformiral iz inteligentnega človeškega bitja, ki opravlja storitve, v inteligentno elektronsko napravo, ki zna isto. Priče smo nastajanju elektronske “quizike” za identifikacijo pro- blemov in za analizo relevantnih informacij in podatkov. Preden se zgrozimo nad takšnimi napovedmi, pomislimo, kako šele so bili zaprepadeni pripovedovalci tradicional-