OZ 2005/3

M 127 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 3 nih zgodb, ko so te zgodbe zagledali zapisane na klinopis- nih tablicah ali na pergamentu! In kako začudeni so bili knjižničarji klinopisnih zbirk, ko se je pojavil pergament in papirus? In tako dalje. 3. ZAKAJ MORA SLOVENIJA, VKLJU^NO S KNJIŽNICAMI, SPREJETI OBVE[^EVALNO-VARNOSTNI PRISTOP V NASLEDNJEM DESETLETJU? Zaznavanje, razumevanje in napovedovanje prihodnosti ob današnjih pospešenih, neprimerljivo kompleksnih spremembah terja večji individualni in kolektivni na- por kot npr. razumevanje in napovedovanje klimatskih sprememb in vremena. Moj poizkus presoje političnih, ekonomskih, poslovnih, okoljskih, znanstvenih, tehnolo- ških in socialnih inovacij, globalnih razmerij in globalne obveščevalne “klime” me vodi do sklepa, da je človeštvo prvič po štirih milijonih let svoje zgodovine pred tem, da ustvari enovito skupnost z različnimi kulturami in ogrom- nimi razvojnimi problemi. Presenečeni smo lahko nad predvidevanji genija, ki je v razmerah plemenskih skup- nosti in mestnih državic že davno napovedal: “To bodo torej posamični ljudje s posameznimi jeziki... Toda to je le začetek njihovega podviga, prvi najtežavnejši korak, ki ga morajo narediti!” (Genesis 11, 6–7) Obveščevalna revolucija, sprožena z zadnjo fazo perma- nentne kapitalistične revolucije, se je začela porajati v 15. stoletju. Sedaj se prvič dogaja na vseh predelih zemeljske oble, vključno s Kitajsko, temelji na podjetništvu, ino- vacijah, svobodi, pravu in jo podpirajo izvoljene vlade, ki upoštevajo politiko socialne pravičnosti. Med drugim ima za posledico vse bolj integrirano znanje in inovacije v vseh vrstah inteligence – biološki, individualni, strojni, informacijsko-tehnološki in socialni. Ta faza permanentne kapitalistične revolucije, kot jo je predvidel tudi Karl Marx, nas je v letu 1997 pripeljala do globalnega sveta, ki je enostavnejši, bolj pregleden, a hkrati bolj nestabilen, bolj nevaren in negotov za po- sameznike, organizacije, narode, korporacije in univerze, ker se je treba spoprijeti s specifičnimi spleti zelo kom- pleksnih problemov, zadevajočih razvoj; z nezaposlenost- jo, nasiljem v vojni in nasiljem v miru, ekscesi “roparske- ga kapitalizma” itd. Obveščevalno revolucijo generirajo in izkoriščajo vlade, korporacije, univerze najbolj razvitih držav, na čelu s tremi industrijskimi velesilami: ZDA, EU in Japonsko. Razvoj ekonomske, poslovne obveščenosti in drugih načinov pospeševanja njihovega ekonomskega in soci- alnega razvoja prinaša najbolj razvitim državam OECD velikansko konkurenčno prednost pred državami, ki se ne zavedajo obveščevalne revolucije. Glede na to se da- našnji svet deli na obveščevalno bogate in obveščevalno revne države. Britanska komisija Library and Information Commissi- on, ki sicer še vedno niha okoli neustreznega koncepta “informacijske dobe”, si vseeno zastavlja jasen cilj uve- ljaviti “vodilno vlogo Velike Britanije v globalni infor- macijski ekonomiji”. To se lahko zgodi le v primeru, če so posamezniki in organizacije usposobljeni za ob- veščevalni pristop in če uporabljajo nastajajoče globalne informacijske in obveščevalne sisteme. Osnovno vprašanje, ki si ga mora Slovenija zastavi- ti, je naslednje: Kako podpreti vsakega posameznika, vlado, korporacije in organizacije, vključno s šolami in univerzami, da se bodo aktivno vključili v globalno ob- veščevalno revolucijo. Kot v vsaki revoluciji, so tudi v tej revoluciji takšni, ki vanjo zaupajo in se uveljavijo kot zmagovalci; in takšni, ki ostanejo nezaupljivi ter končajo kot poraženci. DODATEK: OPREDELITEV NEKATERIH NOSILNIH KONCEPTOV O INTELIGENCI – OBVE[^ENOSTI Enačenje inteligence in obveščenosti spravlja slovenske- ga bralca v težave, saj oba koncepta redko uporabljamo v takšni povezavi. Izjema je zoprna CIA, pri kateri večina ve, da “I” v kratici pomeni “intelligence” in da gre za “obveščevalno” agencijo. K večji konceptualni jasnosti bi lahko pripomogli v nadaljevanju navedeni citati iz prvega poglavja knjige Intelligence for economic deve- lopment: an inquiry into the role of teh knowledge indu- stry (Oxford: Berg, 1987) avtorjev Stevana Dedijerja in Nicolasa Jequierja. “Kaj je mišljeno z ‘obveščenostjo’, ‘obveščevalno po- litiko’ in ‘obveščevalnimi dejavnostmi’? V kakšnem razmerju so ti koncepti z ‘znanjem’, ‘informacijo’, ‘poda- tkom’, ‘industrijo znanja’ ali z ‘informacijskimi sistemi’? Težave v razumevanju izhajajo iz okoliščine, da imajo osnovni strokovni izrazi lahko precej različne pomene: v britanski angleščini ima beseda ‘intelligence’ širši pomen kot v ameriški angleščini. V francoščini se beseda ‘in- telligence’ nanaša skoraj izključno na lastnost posamez- nika, da je vsestransko obveščen, nikoli pa na dejavnost zbiranja informacij v vladnih agencijah ali industrijskih korporacijah. ‘Renseignement’ pa (podobno kot ‘Na- chrichten’ v nemščini) pomeni prav zbiranje informacij v nacionalnih varnostnih agencijah.” (Dedijer, Jequier 1987, 3) “Predlagamo, da bi ‘obveščanje’ definirali kot proces znotraj družbene skupnosti ali organizacije, v katerem se informacije pridobivajo in nato obdelujejo, vrednotijo, shranjujejo in uporabljajo za delovanje.” (cit. delo, 3)