OZ 2005/4

288 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 letih. V puberteti so se navadili redno uporabljati internet in pri 18 letih jih 96 % živi “online” (Oblinger, 2005). Od šestega leta dalje otroci povprečno presedijo pri “ekran- skih medijih” dve uri dnevno, kar je praviloma več, kot porabijo za igro zunaj hiše. To je tudi nekajkrat več, kot porabijo za branje. Večino informacij so vajeni dobiti v digitalni obliki, pri čemer hkrati uporabljajo po več medi- jev (Grunwald, 2004). Po 18. letu se obseg uporabe IT še znatno poveča in ni bistvenih razlik glede na spol ali etnično in socialno poreklo. V ZDA posebej pozorno opazujejo, kako se to kaže pri šolskem delu, pri čemer ugotavljajo, da imajo mladi internet za nepogrešljivo sredstvo izob- raževanja, vendar tega ne povezujejo s šolo (Lenhart, 2001). Marc Prensky, ki je tej generaciji najbolj “zlezel pod kožo”, ugotavlja, da so si njeni predstavniki že izobliko- vali “nadbesedilno pamet”, saj njihov način razmišljanja ni več linearen. Njihove poudarjene lastnosti so (Prensky, 2001): • sposobnost branja vizualnih sporočil, • sposobnost kombiniranja fizičnega in virtualnega prostora, • induktivno odkrivanje, • hitro menjavanje tem in zato kratkotrajna pozornost, • hitro odzivanje. Pripadniki netgeneracije se tehnologije lotevajo intuitiv- no, brez priročnikov, in so nenehno “na zvezi”. Odprti so za različnost in vzajemnost in se ne bojijo tujcev. Spre- jemajo tudi prijatelje od prijateljev. Za njih je internet kot kisik za življenje, predvsem pa ga uporabljajo za sociali- zacijo. To so torej predstavniki netgeneracije! Tisti, ki vanje projicirajo svojo lastno mladost, se ne bi mogli bolj mo- titi. Zanje ni več odločilno “vedeti kaj”, ampak “vedeti kje” (Siemens, 2004). IT je zanje preprosto način živ- ljenja, zato odpovedo tudi preslikave načinov, kako so starejše generacije pristopale do novih tehnologij (Jones, 2002). Gre za generacijo, ki je družabna, sodelovalna, odprtega mišljenja, talentirana, dobro izobražena, opti- mistična, sugestivna in usmerjena k dosežkom (Rickard, 2003). OCLC se je zelo hitro ovedel, da se je treba pripraviti na precej drugačne uporabnike. Da bi se izognili pol- jubnim spekulacijam, so decembra 2001 v svojem sistemu zastavili obširno raziskavo med uporabniki knjižnic, starih od 18 do 24 let (OCLC, 2002). Štiri petine anketiranih je dobro poznalo knjižnični infor- macijski sistem, a mu je le ena petina dajala prednost pred splošnimi iskalniki. Tudi glede svetovanja o vi- rih knjižničarji z 21 % zaostajajo za učitelji s 36 % in sošolci z 61 %. Glede najpogosteje uporabljenih knjiž- ničnih servisov le še izposoja knjig (75 %) prehiteva spletne servise: polna besedila (67 %), online katalog (57 %), baze podatkov (51 %), indeksi časopisnih člankov (51 %), periodika (44 %), online tečaji (34 %), referenčni pripomočki (32 %), raziskovalni vodiči (25 %), elektronske knjige (21 %), vprašaj knjižničarja (6 %). Knjižnicam zamerijo zapiranje dostopa, slabo navigacijo na spletnih straneh, pre- visoke cene kopiranja, pomanjkanje usposobljenih knjižničarjev in neupoštevanje pravic uporabnikov kot potrošnikov. Povsem zadovoljnih s pomočjo, ki jim jo zagotavljajo knjižnice pri uporabi spleta, je bilo 19 % anketiranih, 23 % je izrazilo visoko oceno, 25 % zado- voljivo oceno, tretjina pa jih ni zadovoljnih s spletni- mi servisi knjižnic. Nekaj slovenskih podatkov smo pridobili iz raziskave, ki jo je CMI na FDV opravil za nekdanje Ministrstvo za informacijsko družbo (Vehovar, 2001). Slovenija je zelo visoko na evropski lestvici opremljenosti šol in njihove priključenosti na internet. Vendar pa podatki tudi kažejo, da lahko to opremo uporablja le 39 % osnovnošolcev in 62 % srednješolcev, pri štu- dentih pa dostopnost do šolske IT ni več problem (91 %). Ko anketiranci sami povedo, koliko lahko uporabljajo šolsko opremo, pa dobimo še precej bolj čudno sliko: le 6 % osnovnošolcev, 25 % srednješol- cev in 67 % študentov. Na večini naših šol se torej računalniki lepo starajo “pod ključem”. Šole z zaklepanjem računalnikov odstopajo od svoje ključne naloge premoščanja digitalnega razkoraka. Zato pa je toliko bolj pomembna slika uporabe računalnikov in interneta v gospodinjstvih. Tisti, ki te možnosti nimajo, navajajo takšne razloge: • da je dostop od doma predrag, • da je sam nakup računalnika za njih nedosegljiv, • da so drugi člani gospodinjstva proti, • da je premalo uporabnih vsebin v slovenščini, • da jih računalništvo ne zanima . Tudi tisti, ki sicer imajo računalnike doma, navajajo vrsto ovir pri njihovi uporabi: dostop od doma je pre- počasen, tekoči stroški uporabe so preveliki, drugi člani družine ovirajo njihovo delo z računalnikom ... Iz tega pač moramo sklepati, da slovenska netgenera- cija najbrž nekoliko zamuja, po splošni oceni kakšnih pet let, a zanesljivo prihaja. Zato ni razlogov, da ne bi upoštevali splošno veljavne tabele o sosledju generacij (Oblinger, 2005).