OZ 2005/4

292 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 Če ne že danes, bo pa zanesljivo jutri netgeneracija razpo- lagala s tremi komplementarnimi vmesniki (Dede, 2002): • "Cel svet je na namizju", ki bo od doma omogočal dostop do oddaljenih ekspertov in arhivov ter podpiral učenje v virtualnih skupnostih prakse (t. i. “internet 2”). • "Alica v čudežni deželi”, kar je prispodoba za večupo- rabniška virtualna okolja (MUVEs), ki bodo dopušča- la oblikovanje individualnega uporabniškega profila in osebne digitalne knjižnice, čemur bodo sledili agenti v virtualnih kontekstih. • Vseprisotni pametni čipi – brezžične povezave bodo ponujale znanje z enako samoumevnostjo, kot se nam danes ponuja predmetni svet (“pametni objekti”, “in- teligentni konteksti”). Čaka nas potopljenost v virtualno okolje, v katerem bomo delovali kot dojenček pri učenju hoje: negoto- vo, a prizadevno in z jasnim ciljem čim prej shoditi. Za razliko od šole bo vsakdanji življenjski stil sproti osvajal omenjene vmesnike (Rheingold, 2002). Glede tega so knjižnice že danes med Scilo in Karibdo: ali naj sledijo šolskemu sistemu ali realnemu življenju? Ves čas dokazujem, da je prava odločitev slediti real- nemu življenju. NETGENERACIJA IN PERSPEKTIVE KNJIŽNICE Ni dvoma, da knjižnica ostaja zelo uporaben “učni prostor” za netgeneracijo (Brown, 2003). Najbolj kričeče razhajanje med knjižničarji in netgeneracijo je v tem, da slednji ne marajo knjižničnih katalogov, ampak se takoj zatečejo v Google (in podobne sploš- ne iskalnike). Knjižničarji zamerijo mladim, saj je njihova ponudba vendar bistveno bolj sofisticirana, toda netgeneracija bolj ceni to, da Google vedno “od- govori”, in to “takoj”. Knjižničarji se branijo, češ da oni bolj gledajo na relevantnost virov, kar je pri uče- nju zelo bistveno. Odgovor na to je prišel zelo hitro in se imenuje Google Scholar, s katerim spletne strani knjižnic težko tekmujejo, ker so preveč vezane na organizacijsko strukturo institucije, ki uporabnikom prav nič ne pomeni (Lippincott, S., 2004). Zgovorno je, da OCLC sodeluje pri Google Scholar, ker so ugo- tovili, da je to najkrajša pot do netgeneracije. Joan Lippincott je kritična do netgeneracije in se spra- šuje, ali je res informacijsko pismena (Lippincott, J., 2005). Ne dvomi sicer v njihovo spretnost pri uporabi elektronskih orodij, toda manjka jim sistematičnost, sposobnost evalvacije in poznavanje pravnih in etičnih vidikov uporabe spleta. Njena ocena je, da v splošnem netgeneracija ne dosega standardov informacijske pis- menosti, kot jih je postavilo Združenje raziskovalnih knjižnic (ACRL, 2000). Knjižnice veliko prepočasi reagirajo na neizpodbitno usmerjenost predstavnikov netgeneracije k interaktiv- nosti. Očitek knjižničarjev, zakaj vendar ne izkoristijo servisa “Vprašaj knjižničarja”, ni najbolj utemeljen, ker mladi ljudje “nimajo časa” čakati na običajno za- mudno odgovarjanje in medtem že “predeskajo” kup odzivnih iskalnikov (Foley, 2002). Betsy Wilson svetuje knjižnicam, da morajo biti “noč in dan na preži” ko gre za obnašanje njihovih uporab- nikov (Wilson, 2005). Mislim, da bi njene ugotovitve v dobršni meri obveljale tudi za slovensko netgenera- cijo: • Google je začetna točka iskanja za vse več ljudi. • Vmesniki za bibliografske baze podatkov so preveč kompleksni. • Elektronski časopisi krepijo vseprisotnost iskanja od koder koli in kadar koli. • Manjšemu obisku fizične knjižnice je premosorazmer- na povečana učinkovitost iskanja. • Pomembni so osebni stiki in odnosi z osebjem knjižnice. Enako bi lahko na slovenske razmere prenesli tudi rezul- tate obširne raziskave o uporabi informacijskih okolij, ki sta jo leta 2002 opravili Federacija digitalnih knjižnic in Outsell (DLF, 2002). Iz nje izhaja, da: • uporabniki sprejemajo elektronske vire, • uporabniki znajo ravnati z elektronskimi viri, • prostor knjižnice ostaja pomemben, a se mora pri- lagoditi novim vlogam knjižnice, razvoju digitalnih vsebin, online servisom in vse zmogljivejši osebni informacijski opremi uporabnikov. Znani arhitekt knjižničnih zgradb Tom Findley pravi: “/.../ poizkusite razmišljati o svoji knjižnici kot o okolju in ne kot o instituciji – o prostoru interakcije, aktivnega učenja in eksperimentiranja, ne pa kot o prostoru za skladiščenje knjig in instaliranje opreme.” (Boone, 2002) Kako naj se torej knjižnica sooči z vse bolj prevladu- jočo netgeneracijo med svojimi uporabniki? Najprej bi rekel, naj se postavi na njihovo stran, ker je to edina možnost za prihodnost knjižnic. Netgeneracija mora postati glavni zaveznik pri inovacijah v knjižnici. Tre- ba je dobro poznati glavne informacijske potrebe in obnašanje netgeneracije ter knjižnične servise čim bolj integrirati v sisteme, ki so ji najbolj pri roki – knjižni- ca naj bo povsod “zraven”, tako pri delu, kot pri zaba-