OZ 2005/4

214 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 Navajamo samo nekatere pomembnejše procese v knjiž- nični praksi, ki jih zajema zakon o knjižnični dejavnosti: • način obdelave knjižničnega gradiva – obsega upora- bo enotnega sistema; • klasifikacija, indeksiranje in enotna bibliografska ob- delava podatkov po mednarodnih standardih; • evidenca knjižničnega gradiva – obsega nabor po- datkov, ki se vnašajo v inventarne knjige in kataloge, kreiranje in vzdrževanje različnih vrst katalogov ter način njihovega vodenja; • izdelava centralnega vzajemnega kataloga in nekate- rih centralnih registrov; • vodenje registra knjižnic v okviru matičnih nalog knjižnice; • izdelava zapisov CIP – definiranje podatkov, obveznih za katalogizacijo publikacij v tisku; • dodeljevanje številk ISSN in ISBN; • organizacija in izvajanje strokovnega bibliotekarskega izpita; • izdelava bibliografij (tekoča, serbika, retrospektivna). Dejanska knjižnična praksa je veliko bolj zapletena, kot je prikazano tukaj, in je polna protislovij. V resnici Srbija nima enotnega knjižničnega informacijskega sistema, ta obstaja le za približno 50 knjižnic, ki so članice sistema vzajemne katalogizacije v okolju COBISS. Veliko knjižnic uporablja druge računalniške programe za obdelavo knjižničnega gradiva, še več pa jih procesa katalogizacije sploh še ni avto- matiziralo, tudi v offline načinu dela ne. V takšnem položaju ne moremo govoriti o polni realizaciji vodenja centralnega kataloga, izdelava retrospektivne bibliografije pa ne more zajeti vsega relavantnega gradiva, če se ne izdeluje avtomat- sko preko segmenta v sistemu COBISS. Serbika se bo sicer izdelovala avtomatsko preko COBISS-a, vendar pa bo iz nje izpadlo veliko relevantnega gradiva. Če bi vse pomembnejše knjižnice sodelovale pri izgradnji enotnega knjižničnega sistema, bi centralni elektronski katalog združeval tudi vse druge centralne kataloge ali registre. Tako bi se lahko npr. register publikacij, ki pred- stavljajo srbsko kulturno dediščino, avtomatsko sestavil iz centralnega kataloga, sedaj pa se mora voditi ločeno. Razlogov za takšno kaotično stanje je več. Mislim, da so najpomembnejši: • Slabe politične in družbene razmere v obdobju 1992–2000, ko je bila izgradnja enotnega knjižnične- ga informacijskega sistema drugotnega pomena, zato so se knjižnice poskušale znajti vsaka na svoj način. • Kritično slaba finančna situacija v večini knjižnic, ki nimajo niti proračunsko definirane postavke za vzdr- ževanje knjižničnega informacijskega sistema; • nerazvita telekomunikacijska infrastruktura – najboljše je stanje v univerzitetnih, fakultetnih in splošnih knjižnicah v Novem Sadu, Beogradu, Nišu in Kragujevcu, saj so na- stanjene blizu vozlišča akademske mreže ter zato tudi nanj priključene. Druge knjižnice si morajo dostop do interneta priskrbeti same, najpogosteje preko priključka ISDN, ADSL, kabelskega interneta, brezžičnega omreženja. 3. PREGLED AVTOMATIZACIJE V OBEH NACIONALNIH KNJIŽNICAH 3.1 Leto namestitve prvih ra~unalnikov v knjižnici Prvi poskus, da se v NBS uvedejo računalniki, je povezan s Projektom uvajanja avtomatske obdelave podatkov. Pro- jekt so leta 1985 postavili strokovnjaki Instituta “Mihajlo Pupin”. V nekaterih segmentih je ta sistem zaživel, vendar je bil postavljen na lokalni terminalski mreži s strežnikom TIM 200 v UNIX-u in terminalih iste znamke, v proizvodnji ome- njenega instituta. Aplikativni del sistema ni bil zaradi raznih tehničnih in organizacijskih problemov nikdar dokončan, pa čeprav je bil v sami študiji podrobneje razdelan vsak proces knjižnične prakse. Po nekaj letih dela na tem sistemu se je v ta namen sestavljena skupina strokovnjakov razšla. Ključno leto, povezano z avtomatizacijo poslovanja v dveh najpomembnejših srbskih knjižnicah – v NBS in v BMS – ter tudi v nekaterih drugih večjih knjižnicah, je bilo leto 1988, ko je zaživel projekt Sistem znanstveno-tehničnih informacij Jugoslavije, katerega del je predstavljal omreže- vanje knjižnic večjega dela tedanje Jugoslavije. Sistem je bil postavljen kot Wide Area Computer Network z vzajem- nim katalogom in je združeval podatke o zalogah v vseh sodelujočih knjižnicah. Vzajemna baza z bibliografskimi zapisi iz vseh povezanih knjižnic je bila nameščena na računalniku v IZUM-u, lokalni strežniki v Srbiji pa so bili nameščeni na vozliščih knjižnične mreže: v NBS, v BMS, v UBSM v Beogradu, v Jugoslovanskem bibliografskem institutu in v Narodni in univerzitetni knjižnici v Prištini. Strežniki, različni modeli VAX-ov, medsebojna povezava preko javne mreže za transfer podatkov – JUPAK. Na samem začetku so bile v teh knjižnicah lokalne mre- že terminalske, po letu 1995 pa so se začele postavljati ethernetne lokalne računalniške mreže, ki so začele vklju- čevati tudi osebne računalnike kot delovne postaje. Tako so v NBS v začetku leta 1996 lokalno računalniško mrežo sestavljale naslednje komponente: • strežnik za lokalni elektronski katalog in e-poštni strežnik VAX 4000/300/VMS s terminalskimi strežni- ki in terminali 40 VT,