OZ 2005/4

254 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 Knjižnice so vedno igrale pomembno vlogo na informa- cijskem trgu.V celoti vzeto smo eden večjih posamičnih potrošnikov knjig, časopisov in objavljenih informacij vseh vrst. Samo v ZDA pokupijo javne in akademske knjižnice za približno 2,7 milijarde dolarjev knjig, revij in drugih informacij, kar je preko 7 % vsega informacij- skega trga. Podobno je v Veliki Britaniji, kjer javne in visokošolske knjižnice prav tako predstavljajo okoli 7 % celotnega informacijskega trga in prepričan sem, da so te številke podobne, če ne višje v drugih delih sveta – še posebej tam, kjer potrošnja knjig ni prav visoka. Na ne- katerih posebnih področjih – kot so visokošolski in znan- stveni časopisi in referenčne baze podatkov – so knjižnice sploh virtualno edini trg. Ni mogoče imeti prav veliko individualnih naročnikov za časopis, kakršen je Brain Research, ko vemo, da je letna naročnina zanj 24.000 dolarjev. Knjižnice kupijo večino proizvodov na informacijskem trgu, vendar ne zase. Knjižničarji nismo glavni potrošniki (razen v redkih primerih, ko si prigrabimo kakšno knjigo in jo preberemo, še preden pridejo člani knjižnice ponjo), ampak je vse namenjeno našim članom. Po tradiciji igrajo knjižnice vlogo vmesnega člena v in- formacijski industriji. Kupujemo knjige, časopise in dru- ge informacijske proizvode od izdajateljev ter jih dajemo na razpolago študentom, učiteljem, otrokom, babicam, dedkom in drugim bralcem, ki so tisti pravi potrošniki v informacijski prehrambeni verigi. Če knjižnice ne izdelujejo proizvodov in jih tudi ne tro- šijo, čému pa potem sploh služijo? Poleg vsega njihovo poslovanje zahteva ogromne vsote denarja – v ZDA okoli 13 milijard dolarjev na leto – in kaj naredijo za ta denar? Kakšne vloge igramo, da z njimi opravičimo tolikšne stroške? Kakšno dodano vrednost ustvarjamo in kaj naj na sploh ukrenemo, da bi prepričali našo javnost, naše univerze in našo oblast, naj še naprej financirajo knjižni- ce, kot so jih financirali nekaj zadnjih stoletij? Najkrajši odgovor je, da delamo vse mogoče. Knjižnice zbirajo objavljeno gradivo. Založništvo je bilo vselej zelo razdrobljena industrija. Obstajajo tisoči in tisoči izdaja- teljev knjig in časopisov, njihovo število pa še kar naprej geometrično raste in v zadnjih letih je tehnološki razvoj omogočil, da praktično vsakdo zlahka vstopi v ta posel. Problem nastane, ko imate množico različnih knjig, ki so jih izdali brezštevilni različni založniki in bralec stežka ugotovi, ali knjiga, kakršno potrebuje, že obstaja in kje jo lahko dobi. Knjižnica rešuje ta problem z zbiranjem iz- delkov številnih različnih založnikov o številnih različnih tematikah in od številnih različnih avtorjev ter jih zlaga pod eno streho, kjer bo bralec veliko lažje našel, kar po- trebuje. Seveda tudi knjigarne, še posebej tiste večje, v določeni meri opravljajo enako vlogo, vendar so njihove zbirke omejene v primerjavi s knjižnicami. Razen tega se večina knjigarn posveča le novemu gradivu in za bralca, ki išče nekaj let staro knjigo, preostane le ena možnost, to je knjižnica. Knjižnice se trudijo izbrati najboljše gradivo. Nadaljnji problem, ko imate veliko različnih knjig od mnogih raz- ličnih založnikov, je ta, da so mnoge od teh knjig slabe. In ta problem z nastopom novih založnikov ter z online viri v zadnjih letih le še narašča. Na nesrečo. Povprečen bralec težko loči dobro knjigo od slabe in dobro spletno stran od slabe, ker pač nima dostopa do vseh možnih pre- gledov in ocen, pa tudi časa ne, da bi se o tem posvetoval. Lahko pa knjižnice opravijo njegov posel, ko se trudijo iz veletoka knjig in drugih publikacij, ki izidejo vsako leto, izbrati najboljše naslove o določeni tematiki. Selekcija seveda ni brezhibna in včasih se zgodijo stvari, ki bi se ne smele in zamudimo knjige, ki bi jih vsekakor morali nabaviti. Na splošno pa imajo bralci in raziskovalci veli- ko večjo možnost, da pridejo do kakovostnega gradiva v knjižnici, kot pa da se zanašajo na svojo lastno spretnost. Knjižnice varujejo izdano gradivo. Najsi bo vklesano v kamen, izpisano na papirus, natisnjeno v knjigah, za- pečeno na CD-ROM-u ali objavljeno na spletni strani, je znanje vselej presenetljivo minljivo in začasno. Ob tem pa se knjižnice obvezujejo zbirati in hraniti znanje vse od Aleksandrije ali še od prej. Morda kdo misli, da je z razvojem tiska in s poenostavljeno izdelavo tisočev kopij knjig vprašanje varovanja odpadlo, vendar ni tako. Do nedavnega je bilo knjige v tisku mogoče nabavljati le omejen čas. Ko prodaja upade, založniki preostalo zalo- go zmeljejo in najpogosteje je edina možnost najti kopijo knjige le še v knjižnici, če jo je knjižnica še pravočasno kupila in jo očuvala pred uničenjem. Danes se knjižnice soočajo z mnogimi resnimi izzivi, ko skušajo zavarovati zapisane dokumente civilizacije. Prvi izziv se poraja iz eksponencialne rasti izdanih naslovov v zadnjih letih, ko se knjižnični proračuni ne povečujejo in je mogoče naba- viti vse manjši odstotek svetovne založniške produkcije. Nekatere informacije, ki so poprej izhajale in se hranile v knjižnicah, se sedaj pojavljajo le v bazah podatkov in v elektronskih formatih, ki jih knjižnice ne posedujejo, ampak lahko le dostopajo do njih. Ti elektronski formati so mnogo manj obstojni kot tiskani in v mnogih primerih sploh ni povsem jasno, kdo odgovarja za njihovo varova- nje. Knjižnice izdano gradivo organizirajo. Ko vaša zbirka prekorači nekaj sto primerkov, postane nemogoče najti kar koli, dokler ne razvijete neke sistematične metode za- pisovanja, kaj sploh imate, in s tem organiziranja vašega gradiva na način, da boste lahko hitro našli, kar potrebu- jete. Knjižnice se soočajo s tem problemom vse od svojih