OZ 2005/4

M 255 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 začetkov in zelo dolgo so igrale vodilno vlogo pri razvi- janju načinov zapisovanja, katalogizacije in organizacije znanja, da bi omogočile bralcem najti, kar potrebujejo iz njihovih obsežnih zbirk. Najprej smo uporabljali knjižne kataloge, potem smo prešli na listke in končno smo pri- stali pri elektronskih bazah podatkov, ki jih je mogoče učinkovito preiskovati. V dobro si lahko štejemo, da se nismo omejevali na katalogizacijo znotraj posamičnih knjižnic, ampak že od zgodnjih dni v naši stroki razvija- mo metode, ki omogočajo najti knjige v knjižničnih zbir- kah po celem svetu. Razvili smo standarde katalogizacije, ki so skupni (do določene mere) vsem knjižnicam v svetu. Zgradili smo vzajemne kataloge, ki našim bralcem omogočajo vpogled v zaloge tisočev knjižnic. Ti sistemi seveda niso popolni. Niso vključene vse knjižnice in ni mogoče videti vseh zalog v knjižnicah, ki so sicer vklju- čene. Srečujemo vrsto napak in netočnosti. Večina zapi- sov vsebuje le najosnovnejše bibliografske informacije in najti je mogoče le malo od bogastva vsebin, kakršne po- nujajo viri, kot je Amazon. In naši katalogi so v glavnem omejeni na knjige. Kritično katalogiziranje za časopisne članke je v rokah komercialnih indekserjev in nihče še ni naredil kakšnega večjega napredka pri katalogiziranju pomembnih vsebin, ki se pojavljajo na spletu. Kljub tem omejitvam pa je zapisovanje in organiziranje izdajatelj- ske produkcije pretežnega dela sveta v zadnjih 150 letih izjemna stvar. In kot rezultat kolektivnega prizadevanja knjižnic imajo raziskovalci danes veliko večje možnosti, da najdejo npr. drobno knjižico, ki je izšla v Mariboru leta 1926, kot bi jo imeli, če bi opustili bibliografsko kon- trolo. Knjižnice omogočajo dostop do izdanega gradiva. Nobe- ne koristi od zbiranja, selekcije, zaščite ali bibliografske kontrole ne bo, če naše zbirke in informacije o njih ne bodo dostopne uporabnikom. Zgradili smo monumental- ne palače za domovanje naših zbirk. Naše zbirke skušamo urediti na način, da stojijo knjige podobnih vsebin skupaj na policah in da uporabnik, ki išče neko knjigo, zlahka najde še druge naslove, ki ga zanimajo. Razvili smo kata- log in druge pripomočke za iskanje po zbirki. In zaposlili smo veliko referenčnih knjižničarjev, ki pomagajo ljudem najti informacije, ki so zakopane v naših knjigah. Zadnje čase postajajo knjižnice in vsebine v njih še bolj dostopne in prijazne za uporabo, saj vse večje deleže zalog prena- šamo na splet, da jih uporabniki lahko dosežejo od doma ali od koder koli na svetu. Najprej smo prenesli kataloge, nato baze podatkov o izposoji pa fotografije in druge da- toteke iz naših zbirk, da bi sedaj skenirali milijone knjig iz naših zbirk in jih naredili dostopne preko spleta. Če bodo ti projekti uspeli, bodo prinesli velik napredek glede dostopnosti naših zbirk za bralce in raziskovalce po ce- lem svetu, vendar pa bodo obenem radikalno redefinirali namen in funkcijo knjižnic. Knjižnice zmanjšujejo stroške informacij. Nazadnje, a morda najpomembnejše od vsega je to, da imajo knjižnice ključno ekonomsko funkcijo na informacijskem tržišču. S kooperativnostjo zmanjšujejo stroške informacij. Začetni model je zelo preprost: skupina ljudi se združi in nabavi zbirko knjig, ki jih vzajemno uporabljajo ter medsebojno delijo stroške take uporabe. Skupina ljudi so lahko uči- telji in študentje univerze, kot je Harvard, ali pa so člani naročniške knjižnice, kakršna je Ben Franklin’s Library Company of Philadelphia, so pa lahko tudi meščani, ki namenjajo del mestnih prihodkov za nabavo knjig v vza- jemni knjižnici. Ne glede na kontekst je princip vedno isti – veliko ceneje je vzajemno deliti stroške uporabe zbirke knjig, kot če bi jo nabavil vsak sam zase. Ta osnovna eko- nomska enačba pojasni poslanstvo knjižnice, še posebej, ko so bile knjige redke in drage, kar je bilo značilno za čas pred nekaj stoletji, ko so bile ustanovljene prve javne in visokošolske knjižnice. Enaki razlogi obstajajo tudi danes, ko so knjige vseprisotne in jih lahko najdete skoraj na vsaki bencinski črpalki in v samopostrežnih trgovinah ter so tako poceni, da zanje odštejete drobiž. Vendar pa je danes problem v tem, da je na voljo toliko naslovov, da bi nakup vsake knjige, ki bi jo želeli prebrati, hitro izpraznil našo kreditno kartico, ne glede na cenenost, pri čemer vse knjige niti niso poceni, mnogi pomembni referenčni viri, baze podatkov in časopisni naslovi pa so predragi celo za najbolje plačane profesorje in premožne meščane. Potem- takem zniževanje stroškov informacij ostaja pomembna funkcija tudi v obdobju izobilja in nizkih cen. Knjižnice imajo torej različne kritične in relacijske funk- cije v vlogi vmesnega člena med proizvajalci informacij in uporabniki, ki jim služijo. Pridobivamo vire in gradimo zbirke knjig, da bi jih ponudili našim uporabnikom. Za- gotavljamo ljudem dostop do knjižnic, ki so bile nekoč na razpolago le bogatim posameznikom. Knjižnice pazljivo izbirajo knjige in nabavljajo le najboljše. Vsi skupaj ho- čemo ohraniti kar največ objavljenega znanja naše civi- lizacije, zato naročamo gradivo, ko je na razpolago, nato pa ga ščitimo še dolgo v čas, ko avtorjev in izdajateljev že davno ni več. Gradimo velike zbirke, ki lahko hitro postanejo neobvladljive, če nimamo pripomočkov za pre- iskovanje, zato si izmišljamo katalogizacijske in klasifi- kacijske sisteme, s pomočjo katerih lahko naši uporabniki najdejo, kar potrebujejo iz naših zbirk, razen tega pa po- vezujemo naše kataloge, da je mogoče knjige najti tudi v drugih knjižnicah. Navsezadnje smo naredili naše zbirke dostopne, ko smo jih najprej namestili v velike zgradbe in zaposlili referenčne knjižničarje, ki pomagajo ljudem najti potrebne informacije. V zadnjem obdobju smo iz- boljšali dostop do naših knjižnic z online dostopom do vse večjega dela naših zbirk, dosegljivih od koder koli. Mnoge od teh vlog rastejo ena iz druge – če zbiramo knji- ge, jih je treba tudi varovati, velike zbirke terjajo sisteme bibliografske kontrole itd. Najpomembneje od vsega pa