OZ 2005/4

256 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 je, da so si knjižnice skozi stoletja izborile lastno polje delovanja. Smo edine institucije, ki obenem narekujejo potrebe in imajo potrebna sredstva, da izpolnijo vlogo, ki so si jo same zamislile. Zgodovinsko gledano lahko le knjižnice opravijo delo knjižnic in vse do nedavnega smo bili edini igralci na igrišču. Tega pa je sedaj konec. V zadnjih nekaj letih je postal vse večji del informacij, ki so bile nekoč na razpolago le v knjižnici, dostopen vsakomur preko svetovnega spleta in prvič se dogaja, da so knjižnice soočene z naporno kon- kurenco na celi vrsti front. Največji in najbolj nevaren tekmec je sam splet. Pred- vsem zbira neznanske količine informacij – sedaj že več kot 200 terabajtov, kar je več kot kdaj koli v kakršnih koli knjižnicah (10 terabajtov je približen obseg vseh zbirk v Kongresni knjižnici po UC Berkeley SIMS). Enako po- membno je, da splet ponuja vse te informacije združene na enem mestu, praktično dostopne kjer koli na svetu, kjer pač imajo internetno povezavo. Najbolj moteče za vse – vsekakor pa za knjižnice – je to, da splet izpolnjuje te funkcije na račun delovanja knjižnic. Milijoni “pro- izvajalcev informacij” na internetu plačujejo pošiljanje in vzdrževanje gradiva na njihovih spletnih straneh, uporabniki pa pokrivajo le osnovne stroške dostopa do njih. Večina informacij je na razpolago brez plačila, ker so sponzorirane s strani tistega, ki jih ponuja kot del nje- govega rednega delovanja (univerze, vlade, raziskovalni centri, knjižnice, zasebna podjetja itd.), ali s strani po- sameznikov, ker predstavljajo njihovo interesno dejavnost ali obsedenost (osebne spletne strani, uporabniški sezna- mi, portali itd.), ali pa jih podpirajo oglaševalci, ki so za- interesirani, da ljudje obiskujejo spletne strani (časopisi, mediji in druge oglaševalsko podprte vsebine). Tudi tiste redke strani, ki zaračunavajo vsebine, eksperimentirajo z minimalnimi plačili in plačili-za-vpogled, da bi si jih lahko privoščili povprečni ljudje. Potemtakem splet izziva knjižnice pri treh navedenih vlogah: zbira ogromne količine informacij, zagotavlja neomejen in enostaven dostop do njih in vse to je brez- plačno ali zelo poceni za uporabnika. Vse to se izvaja le za delček stroškov delovanja knjižnic, pa še te stroške krijejo individualni proizvajalci in uporabniki. Vse to je že dovolj velika grožnja za prihodnost knjižnic, vendar to še ni vse. Vsi vemo, da so velike zbirke infor- macij brez vrednosti, če ni načinov, kako v zbirkah kaj najdemo. Zato je splet ustvaril iskalne stroje, kakršen je Google in njegovi bratranci, ki izrabljajo prednosti novih tehnologij za katalogizacijo in indeksiranje informacij, ki jih je splet zbral skupaj in jih naredil lahko dostopne vsa- komur, ki vtipka nekaj besed v iskalno okence. Ne samo to; iskalniki lahko indeksirajo sleherno besedo na spletni strani in odkar se preiskujejo polna besedila vsebin, lahko odgovorijo na mnoga referenčna vprašanja, na kakršna je nekoč znala odgovoriti le referenčna služba v knjižnici. Kot posledico zaznavajo knjižnice strmoglavo upadanje referenčnih vprašanj po uveljavitvi spleta. Novi servisi so začeli izzivati knjižnice tudi v pogledu selekcije in zaščite gradiva. Splet ima sedaj številne di- rektorije in “portalne strani”, ki zagotavljajo povezave do ustreznih virov podatkov o določeni tematiki (lep pri- mer je stran o “ptičji gripi”, ki jo vzdržuje US Centres for Desease Control, http://www.cdc.gov/flu/avian ), razviti pa so tudi specialni iskalniki, kot je Google Scholar, ki omogočajo uporabnikom zamejitev zadetkov na strokov- ne vire visoke kakovosti. Glede zaščite gradiva je resen poizkus Internet Archive Project (http://www.archive. org), a tudi ta zajema le majhen odstotek zgodovine sple- ta. Značilno je, da ga je zasnoval knjižničar – Brewster Kahle – vendar knjižnice vanj niso vključene po nobeni uradni liniji. Doslej smo naše razpravljanje omejevali na elektronske informacije, vendar je začel splet tekmovati s knjižnicami tudi na področju, ki je naša tradicionalna domena – pri tiskanih knjigah in periodiki. Amazon je uporabil pred- nosti spleta za izgradnjo “največje knjigarne na svetu” na način, da je zasnoval katalog, ki prikazuje vso zalogo, ki jo premore, in vse, kar lahko pridobi. K temu je ponudil takojšnjo dostavo do vrat potrošnika. Njegov katalog z več kot petimi milijoni naslovov presega kataloge tudi naših velikih knjižnic. In za večino ljudi, vključujoč šte- vilne knjižničarje, je Amazon zelo prijazen glede upora- be. Njegovi bibliografski zapisi so veliko podrobnejši kot skeletni kataložni zapisi, ki sestavljajo večino knjižničnih katalogov. Medtem ko običajen knjižnični bibliografski zapis redko vsebuje kaj več kot citat naslova in nekaj predmetnih značnic ter dodatnih kazalk, vključuje Ama- zonov zapis še opombe, ocene, slike naslovnic, vsebinska kazala in včasih kar polno besedilo knjižnega poglavja, ki ga je mogoče preiskovati. Ob tem pa še obilje drugih podrobnosti, namenjenih olajšanju potrošnikove online izbire. Za razliko od večine knjižnic je Amazon 24 ur na dan in vse dni v tednu odprt internetnim povezavam od koder koli. Drugi že sledijo Amazonovim stopinjam in sedaj lah- ko izbiramo iz zalog mnogoštevilnih veleknjigarn, pri čemer konkurenca med njimi zbija cene in izboljšuje ponudbo. Pred nedavnim so Amazon, Alibris, AbeBooks in drugi začeli ponujati knjige online, s čimer je mogoče davno natisnjene knjige iz naših katalogov, po katere je bilo treba obvezno v knjižnico, naročiti preko najbliž- jega računalnika s klikom miške, za plačilo nekaj borih dolarjev.