OZ 2005/4

M 257 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 Ne oziraje se na njihov katalog ali na praktičnost njiho- vega izposojevalnega sistema ali na število razpoložljivih naslovov, so se knjižnice vselej sposobne postaviti po robu svojim komercialnim tekmecem – knjižnice so pra- viloma brezplačne (seveda za bralce), Amazon in njegovi številni bratranci pa vedno terjajo plačilo. Ampak tudi ta razlika postaja vse bolj le odmev poslednje molitve vpričo nove ekonomije spleta. Google, Yahoo in konzorcij evropskih knjižnic so se nedavno lotili vrste ob- sežnih projektov skeniranja celote ali večjega dela zbirk nekaterih največjih svetovnih knjižnic. Samo Google na- črtuje digitalizacijo vsebin preko 15 milijonov naslovov v naslednjih desetih letih in evropski projekt bo dodal še zaznavno dodatno število naslovov v neangleških jezikih. Yahoo še ni povedal, na kakšno količino meri, vendar se je med drugimi povezal z Univerzo v Kaliforniji in z Univerzo v Torontu in že ti dve lahko prispevata milijone naslovov. Vsi trije projekti obetajo polne vsebine knjig, ki ne bodo več avtorsko zaščitene ( copyright ) in jih bo mo- goče prosto preiskovati in prevzemati na spletu. Čeprav bodo digitalizirane kopije naslovov prispevek sodelujočih knjižnic, je ključ v tem, da bodo dali uporabniki prednost dostopu do teh knjig preko Googla in Yahooja ter drugih splošnih iskalnikov, ker bo postopek enak kot pri pre- ostalih vsebinah na spletu. Končni rezultat ob zaključku projektov bo, da bodo iskalniki sposobni zagotoviti prost dostop do glavnine gradiva, ki je bilo poprej na razpo- lago le v knjižnici. Raziskovalci bodo pridobili enostaven dostop do množice informacij, ki so bile prej zaklenjene znotraj knjižnih platnic. Prišli bodo ceneni tiskalniki knjig, ki bodo v trenutku za majhen strošek zmesili kopije knjig, na katere ste nekoč čakali cele tedne po medknjiž- nični izposoji (če pač nimate sreče delati na Stanfordu, UCLA ali v Bibliotheque Nationale). In iskalniki bodo spet pridobili, ker bodo te nove vsebine pritegnile še več “pogledov”, ki jih bodo prodali svojim oglaševalcem. Tukaj pa se skriva tudi nevarnost, ker bo velik delež knjig in informacij, ki so bile prej na razpolago le v knjižnicah, sedaj pa brezplačno dosegljive na spletu, ljudi napeljal na misel, ali sploh še potrebujemo knjižnice vse naokoli. Vlade, univerze in drugi, ki plačujejo račune, bodo za- čeli spraševati, ali ne bi milijonov dolarjev, porabljenih za gradnjo in delovanje knjižnic, vložili kam drugam, saj so stvari brezplačne na spletu in za majhne denarje pri Amazonu in njegovih konkurentih. Nisem prepričan, da imamo ta trenutek v rokah odgovor na to vprašanje! Če sem zelo neposreden, ne mislim, da lahko danes v nekaj minutah odkrijemo takšen odgovor, lahko pa začne- mo razmišljati o nekaterih poteh, po katerih bi prišli do odgovora. Lahko poskušamo identificirati nekatere stvari, ki bi jih knjižnice morale narediti, ali ki jih ne bi smele narediti, kar je enako pomembno, če naj se kar najhitreje prilagodijo novemu konkurenčnemu okolju. Katere so torej strategije, ki jih moramo usvojiti, da bi knjižnicam zagotovili kontinuiteto podpore ustanoviteljev in da bi tudi v prihodnje igrale v naši civilizaciji tako vitalno in nenadomestljivo vlogo, kot so jo imele v preteklosti? Najprej in predvsem se moramo osredotočiti na tisto, kar znamo najbolje. Že kar nekaj časa mnogi v naši stroki slutimo, da je najboljši način za zmago nad internetom njegova posvojitev. Če se vse več in več ljudi za zadovo- ljitev osnovnih informacijskih potreb obrača k spletu, je jasno, da moramo naše delovanje preusmeriti od prašnih polic k internetu. Misliti je treba na to, da moramo enake funkcije kot za tiskane knjige izvajati tudi za splet. Izbrati moramo najboljše gradivo. Urediti ga moramo tako, da ga bodo ljudje hitro našli. In ko bodo imeli probleme, lahko dobijo učinkovito strokovno pomoč od naših spletnih referenčnih knjižničarjev. Knjižnice že mečejo trnke v splet in lovijo najboljše vire za vse vrste tematik. Mnogi od nas smo prispevali dolge sezname skrbno izbranih internetnih virov za naše knjiž- nične spletne strani. Obstajajo obsežni projekti, kakršen je OCLC-jev CORC (Cooperative Online Resource Ca- taloging), ki skušajo aplicirati knjižnično katalogizacijo in klasifikacijo na spletne vire. Drugi so pridobili pomoč stotin prostovoljnih knjižničarjev, ki se trudijo razviti obsežne baze podatkov za “knjižnično potrjene” spletne strani, kot so projekt UC Riverisede’s Infomine (www. informine.org ), The Librarian’s Index to the Internet (www.lii.org ), ali portalne strani, kot so The Internet Public Library (www.ipl.org) , ki imajo enako nalogo. Mnoge knjižnice so odprle nove referenčne servise preko elektronske pošte, ali pa skušajo uporabnikom pomagati pri pregledovanju spleta v realnem času z novo virtualno referenčno programsko opremo. Mnogi med nami so se začeli predstavljati kot kibernetiki ali uporabljati podobne grozne neologizme, da bi se razlikovali od ludističnih knjižničarjev, ki se še zmeraj ukvarjajo zgolj s knjigami. Smola pri tem je, da vsi ti pristopi ne delujejo. Najboljšim namenom navkljub celo najbolj popularne knjižnične spletne strani, kot je tista od Kongresne knjižnice (www. loc.gov) ali tista od Britanske knjižnice (www.bl.uk ) pri- tegnejo le neskončno majhen delček milijonov in mili- jonov ljudi, ki uporabljajo standardne iskalnike Google ali Yahoo. Sledeč Alexia.com, ki sledi tem zadevam, vsakodnevno le okoli 600 ljudi od vsakega milijona naj- de na spletu pot do spletne strani Kongresne knjižnice in manj kot 100 ljudi na vsak milijon uporabnikov obišče Britansko knjižnico. Primerjajte to z Yahoojem, ki dnev- no pritegne preko 300.000 ljudi od milijon uporabnikov, ali z Googlom, ki jih beleži okoli 225.000 ... in očitno bo, da sta dve najbolj obiskani knjižnični spletni strani komaj opazni v spletni pokrajini. Še slabše se godi ne-