OZ 2005/4

258 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 katerim našim portalom, kot so Librarian Index to the Internet (LII), Internet Public Library in Infomine. Vsak od njih je deležen obilne publicitete v knjižničnem tisku (vsekakor v ZDA), običajna publika pa o njih ne ve nič. Infomine v najboljšem primeru pritegne v povprečju 150 ljudi od vsakega milijona uporabnikov, tako LII kot Internet Public Library pa v povprečju manj kot 100 na milijon. Knjižnica Santa Monica Public Library, ena od najbolj “ožičenih” knjižnic v regiji Los Angeles in ena od prvih z virtualno referenčno službo, pritegne v povprečju 1,38 človeka od vsakega milijona ljudi na spletu ... druge knjižnične spletne strani pa pritegnejo tako malo prometa, da povprečja zanje niso izračunljiva. Naši virtualni referenčni servisi prav tako postajajo virtu- alno neizrabljeni. Ko je Joe Janes novembra 2003 izdelal prvi “globalni cenzus” za digitalne referenčne servise, je odkril, da so knjižnice, ki so se podale v virtualne refe- renčne servise, prejemale v povprečju šest vprašanj dnev- no – in to iz “klepetalniških” servisov, preko elektronske pošte pa še manj. In številne od knjižnic, ki so pred nekaj leti tako navdušeno ponudile novi digitalni referenčni servis, ga sedaj zapirajo, ker ga nihče ne uporablja. Knjižničarji si sicer lahko predstavljamo, da igramo ključno vlogo na spletu, vendar je jasno, da večina sveta niti ne ve, da sploh obstajamo. Upoštevaje milijone in celo milijarde dolarjev, ki se danes zlivajo v Google in v preiskovalne tehnologije na sploh, je težko pričakovati, da bi se situacija kaj kmalu spremenila. Ljudje morda res ne vedo, kako najti knjižnice na spletu, toda eno stvar povsem zanesljivo povezujejo z nami – to so knjige. Knjige so v korenu našega imena v domala vseh jezikih, ki jih poznam (library, bibliteca, biblioteque, bibliothek, knjižnica itd.). Knjige so tisto, na kar večina pomisli, ko omenimo knjižnico. Knjige – ki terjajo pros- tor – so razlog monumentalne arhitekture številnih naših knjižničnih zgradb. In medtem ko nihče ne najde naše spletne strani, so naše zgradbe skoraj vedno v samem centru naših mest in univerzitetnih kampusov. Knjige so torej naša najopaznejša plat. Z njimi znamo in to ljudje vedo o nas in občutek imam, da bi bilo najbolje našo po- zornost osredotočiti na izboljšanje dostopa do naših zbirk in vsebin v njih, ne pa se še naprej ukvarjati z jalovimi poizkusi, da bi nas ljudje na spletu vsaj zaznali, če nas že ne jemljejo resno. Seveda bodo nekateri ugovarjali, da je knjiga preteklost, da bodo tiskano besedo nadomestile elektronske knjige in drugi elektronski formati ali da bo cel koncept knjige izginil in ga bo zamenjala neke vrste multimedialna inter- aktivna praksa. Vendar dejstva kažejo drugače. V ZDA in enako v Evropi danes izhaja več knjig kot v katerem koli obdobju po Gutenbergu. V letu 2004 je bilo samo v ZDA objavljenih preko 195.000 naslovov, to je za 200 % več kot 64.711 naslovov objavljenih leta 1997, ko je bil splet še na začetku. Enaka je situacija v Veliki Britaniji, kjer so objavili 160.000 naslovov v letu 2004 ali 25 % več od 130.000 naslovov, objavljenih v letu 2003. Čeprav se podatki International Publishers Association nanašajo le na obdobje do leta 2000, je očiten enak rastoči trend števila objavljenih naslovov v skoraj vseh evropskih drža- vah, vključno s Slovenijo. V največji meri je rast števila objavljenih naslovov vzpodbujena z opaznim zmanj- šanjem stroškov priprave knjig in tiskanja, kar se bo še nadaljevalo. Svoje je prispevalo tudi knjigarništvo, ko so se v zadnjem desetletju pojavile ogromne veletrgovine, kot so Borders, Barnes&Noble in Waterstones, z idejo, da bi kupcu ponudili kar najširšo izbiro. Sedaj pa se je ta koncept še izpopolnil pri Amazonu in drugih velikih onli- ne knjigarnah, ki ponujajo milijone naslovov. Vse to so zelo pomembni ukrepi, ampak ob najbolj razveseljivem dejstvu, da so knjige v dobi spleta še naprej vitalnega po- mena, moramo biti pozorni na to, da si največji svetovni iskalniki prizadevajo čim več knjig ponuditi online. Prav; če so knjige in njihovo selekcioniranje tisto, kar ljudje hočejo, ni boljšega za tak posel, kot so knjižnice. Mi smo za svet knjig isto, kot je Google za svet spleta. Ko se ozremo po približnem številu naslovov in zvezkov, shranjenih v knjižnih policah, nam nihče ni enak, Ruska nacionalna knjižnica ima 72 milijonov naslovov, nemška nacionalka 34 milijonov, Kongresna knjižnica 29 mili- jonov, Britanska knjižnica preko 27 milijonov, Univerza v Harvardu skoraj 16 milijonov – in to so le nekatere od večjih posamičnih institucij. Začnimo te zbirke združevati in številke bodo resnično narasle. OCLC-jeva kooperativ- na kataložna baza podatkov Worldcat je pravkar dosegla 61 milijonov naslovov in eno milijardo zvezkov zaloge v preko 9.000 knjižnicah. Samo akademske knjižnice v ZDA zajemajo preko 913 milijonov naslovov do leta 2000. Po Unescovi statistiki za leto 1999 imajo zbirke nacionalnih knjižnic v 199 državah (ni zajeta npr. Kon- gresna knjižnica) preko 1,1 milijarde naslovov – ob tem pa so še milijarde in milijarde knjig na knjižnih policah tisočev visokošolskih in javnih knjižnic po celem svetu. Ne glede na verjetna podvajanja nekaterih številk premo- rejo knjižnice neprimerno več, kot kateri koli od njihovih tekmecev. Največje fizične knjigarne ne dosegajo milijona naslovov. Med online tekmeci imata Amazon in Barnes&Noble pre- ko 5,6 milijona novih naslovov, a le 1,5 milijona od teh naslovov je takoj na voljo. Med prodajalci rabljenih knjig navaja Alibris preko 50 milijonov knjig in AbeBooks preko 70 milijonov, vendar je dejansko število razpolož- ljivih naslovov mnogo nižje. Kar zadeva skenirane knjige in projekte digitalizacije: projekt Gutenberg ima okoli 16.000 naslovov, ki so brezplačni in dostopni online; Go-