OZ 2005/4

M 259 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 ogle želi ponuditi 15 milijonov knjig online v naslednjih desetih letih. Nihče ne ve, koliko bodo dodali Yahoo in Evropska pobuda, vendar je malo verjetno, da bi presegli Google, ki je namenil največ denarja za digitalizacijo. Ko vse to seštejemo, dobimo precej impresivno število na- slovov, razpoložljivo preko iskalnikov v naslednjih nekaj letih, vendar to vse skupaj ni nič v primerjavi s tem, kar obstaja zaklenjeno v naših knjižnicah. V resnici, če sešte- jete vse neknjižnične vire knjig, vse fizične knjigarne in online knjigarne ter vse projekte digitalizacije (obstoječe in načrtovane), je vse to še vedno le svečka v primerjavi s svetilnikom milijard in milijard naslovov na naših knjiž- ničnih policah. Problem je ta, da se knjižnice soočajo z enakim proble- mom, kot ga je imel knjižni trg nekaj let nazaj. Imamo neprimerno več knjig in več vsebin kot kdor koli na sve- tu; knjig, ki jih milijoni bralcev in strokovnjakov želijo dobiti v roke ... toda informacije o vseh teh knjigah so raztresene in pretežno nedostopne v tisočih knjižničnih katalogih po celem svetu. V celoti vzeto imamo tisto, iz česar lahko nastane najpomembnejši vir informacij o knjigah in zapisanem znanju tega sveta ... imamo Google za knjige (Bookle!), vendar je edini način za uresničenje tega potenciala v naši sposobnosti osvojitve enake strate- gije, kot so jo na spletu izpeljali Google, Amazon in drugi agregatorji. Združiti moramo vse informacije o knjigah in jih narediti dostopne preko enega samega vmesnika. To seveda ni nova ideja in večino težav v zvezi s tem sem spoznal, ko sem se prvič srečal z izgradnjo Earth’s Largest Library pred nekaj leti, vendar so bili poizkusi takšnih projektov vedno precej medli. Potekajoča po- buda Open WorldCat je takšni uresničitvi bliže, a tudi deluje kot prikrita varianta iskalnikov Yahoo in Google, iskanja pa nam navržejo le precej zmedene in oskubljene bibliografske zapise, z neustreznimi informacijami o za- logi in precej težavnimi postopki, da uporabnik pride do knjige. Če hočemo uspeti v tej areni, se moramo potruditi za mnogo izdatnejšo dodano vrednost. Narediti moramo katalog, ki bo bolj celovit, bibliografske informacije bogatejše, informacije o zalogi točnejše in pot do knjige bo morala biti lažja. In če naj bodo knjižnice opažene v tem procesu, bi morali biti bralci vzpodbujeni, da knjige iščejo po dobro oglaševanih knjižničnih portalih, ne pa da jih silimo vpisovati obskurne čarovnije, kot “poišči v knjižnici: plus naslov knjige”, v Googlu, kar moramo po- četi sedaj. Na kratko: dobro je, da so nekateri vsaj začeli s tem, da bi naredili velikanske knjižnične zbirke nekoliko lažje dostopne, vendar je jasno, da nas čaka še zelo dolga pot, da bi postali res konkurenčni z drugimi informacij- skimi viri na spletu, ki se ukvarjajo z uporabo knjig. Če se bodo knjižnice osredotočile na tisto, kar delajo naj- bolje, bo iz tega sledilo, da moramo prenehati s stvarmi, ki jih drugi znajo bolje od nas. Ena od dobrih priložnosti za to bi lahko bila osnovna knjižnična katalogizacija. Naj- brž veste, da se najbolj uporabljani in zaželeni katalogi knjig na spletu – kot je Amazon, Barnes&Noble in podo- bni – dejansko zelo malo posvečajo lastni katalogizaciji. Večino informacij v teh katalogih – vključno z osnovnimi bibliografskimi informacijami, predmetnimi značnicami in klasifikacijami, vse bolj prisotnimi slikami naslovnic, opombami, kazali vsebin in včasih tudi preiskovanju na- menjenimi polnimi besedili – zagotovijo kar založniki in to brezplačno, zgolj kot način trženja knjig. Zakaj? Ker jim študije kažejo, da več informacij o knjigi izboljšuje njihovo prodajo. To je še posebej res v primeru online dostopa, kjer po podatkih Bernes&Noble navadna objava slike naslovnice dvigne prodajo za 60,5 %. Druga pred- nost založnikove katalogizacije je ta, da so podatki na razpolago že v trenutku izida knjige in ni treba čakati, da bo neka knjižnica končno vnesla bibliografski zapis in ga bomo dodali v naše kataloge. Medtem ko Amazon in drugi pridobivajo informaci- je o knjigah brezplačno neposredno od založnikov, pa knjižnice še kar naprej katalogizirajo knjige po metodah in standardih, ki so nastali v preteklosti, ko smo še vsi uporabljali listke in smo morali vse početi lastnoročno. zato za katalogizacijo plačujemo mnogo več, kot bi bilo treba, zapisi pa so obupno neustrezni v primerjavi s stan- dardi pri Amazonu in drugih. In osedlani smo z mnogimi dragimi, zastarelimi knjižničnimi avtomatskimi sistemi, ker so pač edini, ki znajo brati in obdelovati stare zapise v formatu MARC, pri katerih vztrajamo in jim vse pri- lagajamo. Celoten knjižnični katalogizacijski sistem je poln nepo- trebnih podvajanj in dodatnih stroškov, ki jih pomotoma plačujemo. Zadnji čas je, da začnemo slediti zgledu Ama- zona in drugih in se obrnemo neposredno k založnikom glede osnovnih katalogizacijskih podatkov o knjigah. In namesto sestavljanja oskubljenih katalogizacijskih za- pisov moramo osredotočiti našo pozornost na izboljšanje osnovnih bibliografskih podatkov z izgradnjo imenskih in predmetnih normativnih datotek, z vzpostavljanjem odno- sov med deli in z drugimi značilnostmi, ki manj zanimajo založnike, so pa zelo uporabne za strokovnjake in bralce, ki uporabljajo naše kataloge. Referenčni servisi v knjižnicah so nadaljnja stvar, ki za- služi pazljivejšo obravnavo. Vse bolj je jasno, da z mno- gimi rutinskimi vprašanji, na katera so nekoč odgovarjali knjižničarji v referenčni službi, sedaj veliko bolje opravi- jo iskalniki, kot so Google in drugi spletni viri. Posledica tega je, da je število referenčnih vprašanj v večjih ameri- ških akademskih knjižnicah, pa tudi v javnih knjižnicah, po letu 1995 strmoglavo upadlo za preko 50 %.