OZ 2005/4

260 ORGANIZACIJA ZNANJA 2005, LETN. 10, ZV. 4 Naš odgovor na neprijetno konkurenco je bil razvoj vir- tualnih referenčnih sistemov, ki so omogočali knjižničar- jem, da so se srečali z uporabniki na spletu in upali smo, da bodo delovali kot neka oblika “človeškega iskalnika” in se uspešno kosali z Googlom (videl sem tudi plakat z geslom “Knjižničarji, človeški iskalniki”). Problem je, ker uporabniki tega niso sprejeli. Za večino ljudi in pri večini vprašanj je že splet ponudil kar zadovoljive odgo- vore in tako tradicionalne kot virtualne referenčne službe sedaj pretežno podvajajo servise, ki jih uspešno ponujajo že drugi. In ker osebje običajno predstavlja 60–70 % stro- škov delovanja knjižnic, kar precejšen odstotek osebja pa dela v referenčnih službah, je to precej drago podvajanje. Enako kot je dozorel čas, da zapustimo polje katalogiza- cije, je treba naše knjižničarje odtrgati od spleta in umak- niti iz referenčnih služb, rutinske hitre odgovore na refe- renčna vprašanja pa prepustiti tistim, ki so boljši – Goo- glu in drugim spletnim virom. To ne pomeni, da je treba opustiti reference v celoti, ker ostaja celo polje referenčne pomoči, ki je Google in druge avtomatske rešitve ne zmorejo ponuditi in ki jo imenujem “informacijsko sveto- vanje”, ker pač trenutno ne najdem boljše označbe. To so “počasne” reference, ki zahtevajo temeljito poznavanje tako tiskanih kot spletnih virov ter predmetnih področij. Gre za pomoč osebam, ki se podajajo v raziskovalne pro- jekte, pri izsleditvi obskurnih referenc ali pri težavnem obvladovanju statističnih podatkov. Včasih lahko odgovor najdemo na spletu, včasih v tisku, včasih pa se je treba povezati s poznavalci. Eno je gotovo, da to zahteva do- sti časa in pazljivega raziskovanja – vsekakor veliko več časa, kot si ga knjižničarji običajno lahko privoščijo v referenčni službi in veliko več od tistih nekaj minut, ki so normalno namenjene virtualnemu referenčnemu klicu. A gre za ključni servis, ki ga zagotavlja le malo knjižnic, ker smo v referenčni službi vsi skupaj vse preveč zapo- sleni z vrtenjem palcev ali z igranjem vloge človeškega iskalnika online. To sta le dva od mnogih primerov, ko obstoječi knjižnični servisi podvajajo funkcije, ki jih bolje in ceneje izvajajo drugi. Z nekaj več kritičnosti bi jih lahko odkrili še na du- cate in gre za področje, kjer je potrebno nenehno ocenje- vanje, saj spremembe v tehnologiji ali v drugih elementih kulture in okolja zlahka odpravijo potrebo po servisih, ki so bili včeraj celo ključni, ali pa prinesejo potrebo po novih servisih, ki bi jih morale zagotoviti prav knjižnice. Doslej smo obdelali dve različni strategiji, ki bi ju morale knjižnice sprejeti, da bi ostale konkurenčne na informacijskem trgu ... pri čemer smo se osredotočili na tisto, kar delamo najbolje, in na opustitev stvari, pri katerih so drugi boljši od nas. Vendar mislim, da je tu še ena taktika, ki je odločilna, da bi ostali spredaj v tem naglo spreminjajočem se okolju in ki se nanaša na izrabo prednosti novih tehnologij pri zagotavljanju naših storitev ter pri zmanjševanju stroškov njihovega zagotavljanja. Splet omogoča oboje. Omogoča novim konkurentom vstop na tržišče in ponudbo servisov, ki so doslej pripadali le knjižnicam, obenem pa ponuja orodja, s katerimi lahko bolje opravimo svoje delo pri zagotavljanju naših storitev in se kosamo z drugimi. Pravkar smo se dotaknili le nekaterih med njimi: slede- nje zgledu Googla in Amazona in izgradnja enovitega kataloga, izraba prednosti katalogizacije na strani zalo- žnikov in prepuščanje referenčne službe iskalnikom. Jih je pa še več. Predvsem lahko izkoristimo prednosti na podlagi razvoja tehnologij skeniranja in tiskanja za zmanjšanje stroškov uporabe milijard knjig v naših zbirkah. Brewster Kahle, glasnik Yahoojevega digitalizacijskega projekta poudarja, da lahko danes skeniramo knjigo že za okoli 10 centov po strani in obstajajo novi tiskalniki, ki lahko to skenirano kopijo natisnejo za manj kot dolar. Sestavite ti dve tehno- logiji skupaj in lahko boste tipično knjigo z 250 stranmi iz Maribora dostavili uporabniku v San Francisco (in obratno) za vsega 25 ali 26 dolarjev. To je znatno manj kot bi bili stroški fizičnega pošiljanja iste knjige preko polovice zemeljske oble, ob tem pa lahko z digitalizirano kopijo počnemo še vse mogoče. Petindvajset dolarjev je tudi povprečna cena, ki so jo ameriški potrošniki ta trenu- tek pripravljeni plačati za knjigo ... iz česar izhaja, da so naši uporabniki pripravljeni pokriti večino stroškov digi- talizacije naše zbirke, pač preko prodaje kopij knjig, ki jih potrebujejo. Ta strategija bo postajala vse bolj privlačna, ker se bodo stroški skeniranja in natisa knjig nenehno zmanjševali. Nove komunikacijske tehnologije so naslednje področje, ki zasluži našo pozornost. Knjižnice že dolgo izrabljajo prednost telefona in sedaj spleta za zagotavljanje storitev uporabnikom na daljavo – bodisi da gre za telefonske re- ference, podaljšanje izposoje ali oddaljen dostop do naših katalogov ali podatkovnih baz. Ta ista tehnologija pa lah- ko služi tudi izboljšanju storitev v samih knjižnicah. To vidimo pri referencah. Mnogi virtualni servisi oskrbujejo male knjižnice s takojšnjim dostopom do medicinskih, pravnih in drugih strokovnih baz, česar si glede na osebje sicer ne bi mogli privoščiti. Nekateri komercialni refe- renčni servisi so začeli izrabljati prednost nižjih plač v Indiji in drugih deželah tretjega sveta z visoko izobrazbe- no stopnjo, da zmanjšujejo stroške referenčne in tehnične podpore. Nobenega razloga ni, da ne bi enakega pristopa razširili na druga področja knjižničnih operacij. Majhna skupina kupcev v New Yorku izbira knjige za 500 knji- garn Barnes&Noble po celem svetu in zakaj ne bi majhna skupina bibliografov na Cornellu ali Harvardu ali v neki drugi knjižnici, v kateri je razvoj zbirk na višji ravni, po- magala upravljati z zbirkami akademskih knjižnic?