OZ 2007/1

M T 17 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 1 informacijska pismenost poskušali definirati mnogi stro- kovnjaki in je opredelitev samega pojma tudi zato veliko. Najbolj splošno opredelitev je podal Južnič (2001, 6): “Informacijska pismenost je sposobnost uspešnega delo- vanja v informacijski družbi.” Ta opredelitev zaobsega tako poznavanje tehnologije in informacijskih virov, spo- sobnost konceptualizacije informacijskih potreb, evalva- cijo informacij in informacijskih virov, interakcijo z in- formacijskimi profesionalci in koristno rabo informacije pri reševanju problemov, odločanju in raziskovanju. Pojem informacijska družba predstavlja danes popolnoma običajno besedo, pogosto uporabljeno tako v stroki kot tudi v vsakdanjem življenju. Informacijska družba je del nove kulture – novih načinov skupnega življenja in dela, ki tehnološko temeljijo na integraciji komunikacijskih in informacijskih tehnologij kot infrastrukture za vse tiste aplikacije, ki prispevajo k izboljšanju kakovosti življenja. Informacijska družba je po svojem bistvu globalna družba, to pa pomeni, da se razvija proti univerzalnemu svetovne- mu trgu, ki zagotavlja enake možnosti dostopa do (v našem primeru) informacij. Razvoj informacijske družbe zahteva novo miselnost, upravljanje in ekonomiko knjižnic. Knjižnice srednje in vzhodne Evrope se pri ustvarjanju narodnih in globalnih infrastruktur soočajo s političnimi in tehničnimi problemi. Zakoni, ki so v prejšnjem poli- tičnem sistemu veljali za knjižnice, so jim oteževali medsebojno delovanje. Zdi se, da je politika vlade v prvi vrsti vzpodbujala knjižnice k ustvarjanju sistema. Države srednje in vzhodne Evrope nimajo zgodovine odprtega dostopa do informacijskih virov, ki ga je omogočila raču- nalniška in komunikacijska tehnologija globalne informa- cijske infrastrukture. Omenjene države so doživele veliko mero avtomatizacije šele v devetdesetih letih, ko sta računalništvo in komunikacijska tehnologija postajali vse bolj razširjeni. Medtem pa so knjižnice v državah zahod- ne Evrope v obdobju skoraj tridesetih let avtomatizacije doživele različne generacije informacijske tehnologije. VPLIV ZAKONODAJE NA STATUS KNJIŽNI^ARSTVA Knjižničarstvo je sicer samo ena od družbenih dejavnosti, pogosto, kot večkrat upravičeno ugotavljamo, tudi preveč zapostavljena. Tukaj lahko postavimo ključno vprašanje: Kako blizu je državi Sloveniji bibliotekarska stroka in ali od nje lahko pričakuje podporo? Svetlik (1999) ugotav- lja, da je profesionalizacija določenega poklica odvisna od področja, na katerem se pojavi, od potreb, ki jih po- sameznikom lahko zadovoljuje, in od virov, s katerimi upravlja. Profesionalizacija je torej pogojena z mestom, ki ga posamezni poklic zavzema v družbeni delitvi dela. Po napisanem bi lahko sklepali na pritrdilen odgovor. Vendar Južnič (2001) opozarja na premajhno povezanost bibliotekarske stroke z državo in na odsotnost njene pod- pore, kar je tudi eden izmed vzrokov za neustrezni vpliv na status stroke. Navaja tri dejavnike, ki igrajo pomemb- no vlogo pri izboljšanju statusa: vloga poklicnih društev in združenj, vloga izobraževalnih ustanov, vloga vodstev knjižnic in drugih ustanov, kjer se zaposlujejo knjižni- čarji. In prav strokovna združenja so izredno pomembna tam, kjer knjižničarstvo nima orodja, s katerim bi se po- gajalo z državo in se lahko opira le na zakon. Iz tega bi lahko sklepali, da enoten zakon o knjižničarstvu potrebu- jemo le v knjižničarsko manj razvitih državah. Področje knjižničarstva bi namreč lahko zakonsko uredili z več zakoni: zakon o knjižničnem sistemu, zakon o nacionalni knjižnici, zakon o odgovornosti lokalnih skupnosti za zagotavljanje knjižničnih storitev svojemu prebivalstvu, drugi zakoni (o obveznem izvodu, varovanju nacionalne kulturne dediščine, šolstvu in visokem šolstvu, akademiji znanosti ...) (Ambrožič, 1995, 3). Iz tega izhaja, da Slovenija zakon o knjižničarstvu potre- buje in da to velja za vse nekdanje socialistične države. Zakonodaja v Sloveniji ureja celotno področje knjižni- čarstva: financiranje knjižnic, varovanje oziroma zaščita knjižničnega gradiva, navaja mrežo knjižnic in razne tipe knjižnic. Predvsem je zelo pomembno, da je z zakonom urejeno financiranje knjižnic. Kako pa to deluje v praksi? KNJIŽNICE IN ZAKONODAJA V EVROP- SKIH DRŽAVAH Pivec in Šercar (1998) sta prepričana, da je možnih več enakovrednih izhodišč glede ureditve knjižnic. Odveč bi si bilo prizadevati, da bi jih vse navedli ali da bi jih raz- vrstili po pomembnosti. Odvisno je pač od izhodišč, ki si jih posameznik izbere. Soočenje različnih pogledov o položaju in ureditvi knjižnic pa lahko pripomore k bolj celoviti sliki o knjižničarstvu v današnjem svetu. Knjiž- nična zakonodaja sicer predstavlja najbolj splošno pod- lago za delovanje knjižnic. Marsikje se zdi ta podlaga do te mere samoumevna, da zakonov o knjižnicah sploh ne sprejemajo, ampak se raje osredotočajo na razvojne pro- grame in projekte. Avtorja ne verjameta, da je to vselej prava pot, ampak mislita, da je treba poizkusiti, ali lahko zakonska ureditev pripomore k takšnemu strukturiranju družbenega okolja knjižnic, ki bo vzpodbujalo in omogo- čalo njihovo soočenje z glavnim izzivom časa, to je inte- griranje knjižnic v nacionalno in globalno informacijsko infrastrukturo. Slednje se nanaša na Slovenijo, ki takega razvojnega programa knjižničarstva nima, države z jas- no vizijo o razvoju knjižničarstva pa tovrstnih pravnih dokumentov pravzaprav ne potrebujejo. Žaucer (1994) pravilno ugotavlja, da je knjižničarska zakonodaja obratno sorazmerna z razvitostjo knjižničarstva, saj v deželah, kjer imajo velik posluh za knjižničarstvo in tradicijo, knjižni- čarskih zakonov ne potrebujejo.