OZ 2007/1

18 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 1 V državah pa, kjer imajo izkušnje s socialističnim siste- mom, menijo drugače. To bi lahko pomenilo, da čutijo potrebo po formalno-pravnih korekturah glede na pol- ožaj knjižnic v totalitarnih komunističnih režimih. To seveda ni sporno, toda problem se pojavi, ko je treba na sedanje rešitve pogledati s stališča prihodnjega razvoja knjižnic. Takrat postane zelo pomembno, ali se je v po- samezni državi informacijska prihodnost že začela ali pa je še zgolj na papirju. Ne bi smeli spregledati Gardnerje- vega opozorila (Melot, 1996), da je v praksi težko za- objeti vse knjižnice v en del zakonodaje, ker je to lahko samo ovira. Pa vendar se nekatere države trudijo, da bi storile prav to. Bistveno za uspešno delovanje knjižnic je mreža knjižnic in, kot že omenjeno, dober sistem financiranja. SLOVENIJA IN NJEN ZAKON V Sloveniji je do nedavnega področje knjižničarstva urejal Zakon o knjižničarstvu sprejet še v samouprav- nih časih oziroma leta 1982 (Uradni list SRS, št. 27). Od tedaj se je v knjižničarstvu marsikaj spremenilo; od družbenega upravljanja in poslovanja knjižnic, drugačne narave dela zaradi novih tehnologij do povečanega ob- sega knjižničnega gradiva, ki danes zajema tudi elek- tronske medije. To je posledica razvoja informacijske in komunikacijske tehnologije ob spremljajočih družbenih, ekonomskih, socialnih in socioloških spremembah. Ve- lik vpliv na knjižnice sta imeli tudi tranzicija in globa- lizacija informacijskega prostora, ko se je preoblikoval sam pojem in definicija knjižnice in knjižničarja pa tudi vloga knjižničarja in knjižničnih storitev. Kljub spre- membam je cilj ostal vedno isti: maksimalna zadovolji- tev uporabnikovih želja. Zaradi vseh navedenih sprememb ter s tem povezane nove vloge knjižnic in knjižničarjev so začeli pripravljati nov zakon o knjižničarstvu v začetku devetdesetih let. Leta 1991 se je v Sloveniji spremenil politični sistem in pogledi, kakšen naj bi bil novi zakon, so bili zelo različni, zato je bilo pripravljanje novega zakona o knjižničarstvu povezano z velikimi težavami predvsem zaradi različnih – pogosto nasprotujočih si – stališč v pripravljalnih komi- sijah in v javnosti. To se je odrazilo v prvem poskusu pri- prave novega zakona o knjižnični dejavnosti v letih 1991 in 1992, ki ni bil zaključen. Tudi nova komisija za pripra- vo zakona o knjižničarstvu, ki je začela delo v novembru 1993, je le z velikimi težavami zaradi različnih interesov posameznih članov pripravila osnutek predloga zakona, ki je bil dan v javno razpravo v juliju 1994. Leta 1995 je bil poskus, da bi sprejeli nov zakon o knjižničarstvu, neu- spešen. Zato se je leta 1999 začel zakon o knjižničarstvu pisati znova. Predlog prej navedenega zakona je bil prvič poslan v Državni zbor Republike Slovenije aprila 2000. Druga obravnava je bila marca 2001. Na tretji obravnavi so zakon o knjižničarstvu sprejeli, in sicer 24. oktobra 2001. Po skoraj petih letih od sprejetja zakona pa že lahko oce- nimo, ali je zakon dober ali slab. Preohlapen zakon? Zakon največ pozornosti posveča splošnim knjižnicam. Kot je zapisala Novljanova (2001), je splošna knjižnica lahko merilo, koliko se vsem ponujajo enake možnosti, ker mora biti dostopna v vsakem starostnem obdobju. S tem ko so splošne knjižnice sestavni del knjižničarske- ga zakona, je okrepljena njihova vloga v knjižničnem sistemu in zagotovljena dostopnost informacij. Šolske, visokošolske in specialne knjižnice pa niso samostojne ustanove. Vendar pa se postavlja vprašanje, ali zakon ustrezno ureja področja knjižničarstva. Klemenčičeva (2002) ugotavlja, da se zdi knjižničarstvo, ki ima sicer dobro razvito mrežo splošnih in specialnih knjižnic, zavidanja vredno le ne- poučenim, saj se knjižničarska stroka ubada s finančnimi, kadrovskimi in prostorskimi težavami, ki jim ni videti konca: financiranje knjižnic je država krepko preložila na bremena lokalnih skupnosti. Ustanoviteljice splošnih knjižnic so namreč občine in kot takšne so dolžne finanč- no pokrivati vse redne stroške splošnih knjižnic, država pa vsem prispeva del sredstev za nakup knjižničnega gradiva in za zagotavljanje informacijske infrastrukture. Šolske knjižnice financira ministrstvo za šolstvo in zna- nost. Vendar pa so finančna sredstva za nakup knjižnič- nega gradiva, kot je ugotovila Suščeva (1999), močno odvisna od knjižničarjeve komunikacije z ravnateljem. Nacionalno knjižnico v celoti financira država, saj je tudi njena ustanoviteljica. Je pa za nacionalno knjižnico zako- nodaja izredno pomembna. Predvsem naj bi zakonodaja uredila razmerje z državo in avtoriteto glede na druge knjižnice v državi in avtonomijo (Lor, 1998). Zveza bibliotekarskih dru{tev Slovenije Glede na sprejeti statut iz leta 1997 je Zveza bibliotekar- skih društev Slovenije (v nadaljevanju ZBDS) prostovolj- na, samostojna in nepridobitna strokovna zveza društev, ki povezuje bibliotekarska in sorodna društva v republiki Sloveniji in tujini. Le-ta z njeno pomočjo rešujejo stro- kovna vprašanja, spremljajo bibliotekarsko znanost, strokovno dvigajo knjižničarsko dejavnost, sodelujejo pri razvoju knjižnične mreže in knjižničnega informacijskega sistema, medsebojno povezujejo člane ter sodelujejo pri izobraževanju strokovnega kadra (Statut ..., 1998, 155).