OZ 2007/1

22 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 1 za izvajanje priznanih študijskih programov v večini evropskih držav opravljali državni organi in vprašati se moramo, zakaj tega ne bi delali še naprej in od kod izhaja nepričakovana naklonjenost “ameriški” akreditaciji? Stoletna ameriška tradicija akreditacije temelji na izraziti avtonomiji univerz, ki je imela za cilj prepričati zaposlo- valce njihovih diplomantov in naročnike njihovih razis- kav, da so solidni ponudniki. Gre za vidik samoregulacije, temelječe na prepričljivosti in preverljivosti dogovorjenih standardov in meril kakovosti, država pa pri tem nima nobene odločilne vloge in je le eden od uporabnikov re- zultatov akreditacije. Akreditacija izhaja iz predpostavke, da je kakovost uni- verze vprašljiva, dokler sama ne dokaže nasprotno. Akre- ditacijska telesa imajo tri značilnosti: • varujejo javni interes, kar jim daje legitimnost; • uveljavljajo interes stroke in zastopajo strokovna združenja; • predstavljajo skupino javnih osebnosti, ki skrbijo za svoj ugled. Pri sestavi teh teles je treba loviti ravnotežje med prakti- ki in akademiki in ne sme se zgoditi, da bi “rep mahal s psom”. Obstajati mora tudi “deakreditacija”, sicer vse skupaj nima smisla, in negativna poročila morajo imeti za po- sledico zaprtje programa ali institucije. Evropski ministri pričakujejo, da jim bo akreditacija prinesla: • preglednost, kaj za javni denar sploh dobijo; • kriterij financiranja, ker bodo plačevali samo akrediti- rane programe in institucije; • mobilnost, saj bo veljavnost izobrazbe splošna in pre- tok delovne sile neoviran; • informatizacijo, ki bo študentom in zaposlovalcem zagotavljala online primerljive podatke. Skladno s takimi pričakovanji so bili sprejeti evropski standardi in smernice za interno in eksterno zagotavljanje kakovosti ter za agencije za eksterno zagotavljanje kako- vosti (ENQA, 2005). Na ta način je bila uresničena “Graška deklaracija EUA” iz leta 2003, v kateri med drugim piše: “Namen evropske dimenzije zagotavljanja kakovosti je uveljavitev medse- bojnega zaupanja in izboljšanja transparentnosti ob upoš- tevanju različnosti nacionalnih kontekstov in predmetih področij.” Prav v tej deklaraciji pa se skriva bistvena razlika med Ev- ropo in Ameriko. Evropski ministri niso sprejeli niti enot- nega sistema akreditacije niti enotnega sistema kakovosti. Čeprav je Bologna deklarirala enotnost visokošolskega prostora, se že pri akreditaciji kažejo resne razlike: • definicije akreditacije so različne ali pa so tako sploš- ne, da ne pomenijo ničesar; • ponekod so akreditacije uveljavljene kot celovit si- stem, drugod le kot dodatek k evalvaciji; • ponekod je v akreditacije zajeto celotno visoko šol- stvo, drugod le novi programi; • ponekod je akreditacija obvezna za institucije s pro- grami vred, drugod le za programe. Praviloma evropske vlade nočejo izpustiti akreditacije iz svojih rok, ker bi to pomenilo podelitev dejanske avto- nomije univerzam, ki jo je ukinil že Napoleon in njemu podobni vladarji. Zato je evropsko pristopanje k akredita- ciji precej naivno in površno. Še najbolj je podobno za- straševanju novincev na nacionalnih visokošolskih odrih, ki morajo verjeti, da imajo akreditacijska telesa “licenco za ubijanje” (Scheele, 2004). Mesto knjižnic v akreditacijski praksi Zgovorno je dejstvo, da so univerzitetni knjižnični stan- dardi nastali prav v povezavi z akreditacijo univerz. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja se je organizacija Car- negie Foundation odločila pravičneje razdeljevati svoja sredstva in je najela Williama Randalla, da je na podlagi primerjave 200 univerzitetnih knjižnic izdelal ustrezne kriterije ( Dawns, 1970). Njegove postavke so zdržale vse do leta 1986, ko je IFLA sprejela nove standarde za univerzitetne knjižnice. Leto 2004 pa je prineslo korenite spremembe in sedanji Standardi za knjižnice v visokem šolstvu (http://www.ala.org/acrl/standards ) so se od koli- činskih statistik povsem preusmerili na kazalce prispev- kov knjižnic k znanju študentov (Lynch, 2007). Ta sprememba ni bila nepričakovana in se je najavljala že v prejšnjih dopolnitvah akreditacijskih standardov, ki so upoštevali, da avtomatizacija knjižničnega poslovanja omogoča mnogo občutljivejša merila za vrednotenje nji- hove dejavnosti od običajnih, kot so količina knjig, kva- dratura prostorov, število zaposlenih in bralcev ipd., kar je vsebina tradicionalnih knjižničnih statistik. Iz navedenega izhaja, da se ameriški akreditacijski stan- dardi zelo resno ukvarjajo s knjižnicami. Od 14 standar- dov filadelfijske komisije (kjer se lahko akreditirajo tudi evropske univerze), jih kar 8 navaja knjižnične informa- cijske dejavnosti (Mische, 2006). Bonnie Gratch-Lindauer (2001) je opravila posebno razi- skavo o mestu knjižnic v akreditacijskih standardih in ugotovila: