OZ 2007/1

32 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 1 Med 25. in 27. oktobrom 2006 se je v Noordwijku na Ni- zozemskem odvijala konferenca RFID Journal Live Euro- pe. V sklopu konference je potekala tudi predkonferenca z naslovom RFID University, kjer so predstavili osnove in trenutno stanje tehnologije RFID. PREDKONFERENCA RFID UNIVERSITY Osnove tehnologije RFID RFID je kratica za radiofrekvenčno identifikacijo, to je tehnologijo, ki obstaja že več kot 50 let. Njene glavne prednosti so: brezkontakten prenos podatkov, delovanje v zahtevnih okoljih (mraz, umazanija, prah ...) in tam, kjer direktni dostop ni mogoč, saj za odčitavanje ne potrebuje vidnega polja. Kako deluje RFID? Ko odzivnik vstopi v območje dosega čitalnika, se preko radijskih valov omogoči prenos podatkov, ki so na njem zapisani. V kratkem času lahko čitalnik prepozna (identi- ficira) večje število odzivnikov (tudi več 100 v sekundi). Na nosilcu (lahko se nahaja v telesu, na predmetu kot na- lepka, plastični nosilec, vrečka ipd.) je malo elektronsko vezje – odzivnik RFID, ki nam omogoča identifikacijo (predmetov, ljudi, živali itd.). Sestavni deli RFID Glavni deli sistema RFID so: odzivnik (angl. RFID tag ), čitalnik in antena. Ker večina odzivnikov RFID nima lastne energije (baterije), jo dobi z anteno RFID v obliki radijskih valov. Čitalnik RFID stopi v stik z odzivnikom preko anten RFID, ki v prostor okoli sebe sevajo radijske valove in s tem dovajajo energijo odzivnikom RFID, ki se nahajajo v polju sevanja okoli anten. Odzivnik RFID pogosto imenujemo tudi tag ali transponder in je v bistvu čip, s katerim komuniciramo preko radijskih valov, in ga najdemo bodisi na spodnji strani nalepke s črtno kodo ali drugimi podatki, na plastičnih nosilcih, vrečkah ipd. Ka- dar je odzivnik RFID na nalepki, slednjo imenujemo pa- metna nalepka. V preprosti obliki sistema čitalnik ustvari elektromagnetno polje, ki napaja odzivnik. Kompleksnej- še oblike sistema pogosto vsebujejo odzivnike z lastnim napajanjem (aktivni odzivnik) s povečanim dosegom odčitavanja ali odzivnike z možnostjo večkratnega zapi- sovanja informacije. Povezovanje v omrežje Zmeraj bolj se govori o internetu stvari (angl. internet of things ), kar pomeni, da so bralniki RFID med seboj po- vezani v omrežje in tako omogočajo sledenje posameznih identifikatorjev od njihovega nastanka do končne lokacije (ponavadi kupec). Ponavadi se vse te informacije stekajo v nekakšno centralno bazo podatkov ali aplikacijo za obdelavo podatkov. Tudi na tem področju se veliko skuša standardizirati, predvsem kar se tiče zapisa podatkov. Kar se samih bralnikov tiče, imajo ti po večini povezavo LAN ali WAN, velikokrat pa je treba zagotoviti ločeno infra- strukturo, da ne obremenimo primarnega omrežja. Tako bralnik ni več baza podatkov, ampak omrežna naprava, povezana s poslovno aplikacijo. Nalepke RFID ( angl. tags) Odzivnike RFID delimo v tri skupine: aktivne, pasivne in baterijsko podprte ali delno aktivne. Aktivni odzivniki imajo lastno napajanje, sami oddajajo signal in imajo dolg domet (92m). Njihova najslabša lastnost pa je, da so dragi in potrebujejo vzdrževanje. Pasivni odzivniki nimajo lastnega napajanja, ampak se napajajo preko radijskega signala bralnika. Imajo kratek domet (1–6 m) in so cenovno ugodni (ca. 16 centov). Večinoma se uporabljajo za manjše izdelke na krajših razdaljah in ne potrebujejo vzdrževanja. Uniči jih lahko statična elektrika in mehanske poškodbe. Delno aktivni ali pravilneje jih imenujemo baterijsko podprti (angl. battery-assisted ) odzivniki imajo lastno napajanje, ki pa večinoma služi napajanju kakšnega vgra- jenega senzorja, izmenjava podatkov z bralnikom pa de- luje po principu pasivnih odzivnikov. Uporabljajo se npr. za sledenje zamrznjene hrane in za kontrolo temperature med transportom in skladiščenjem. Potrebujejo vzdrže- vanje. KONFERENCA RFID JOURNAL LIVE! EUROPE 2006