OZ 2007/2

M T 69 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 Franci Pivec: EUGENE GARFIELD – 50 LET DOKUMENTIRANJA ZNANOSTI Boris je bil čudovit možakar. V ZDA je prišel iz Jugosla- vije. Ne vem, če se ni tja tudi vrnil, da bi ob svojem poslu končal še študij medicine? Toda, žal je kmalu zatem umrl v prometni nesreči. Boris je nekaj časa delal tudi v ISI kot svetovalec, zasnoval pa je tudi Perm Term Indexes ter veliko prevajal.” (Williams, 1997) Permuterm Subject Index (PSI) je bila zelo bistvena do- polnitev SCI, ki jo je s svojo maratonsko vztrajnostjo pri prevajanju tujih naslovov zagotovil Boris Anžlovar. (Garfield, 1976) Precej smo se trudili, da bi našli v Sloveniji kaj več po- datkov o Anžlovarju. Nikogar nismo našli, ki bi se ga spo- minjal, o njem pa ni napisanega ničesar. Pa vendar gre za enega od petih ustanoviteljev vplivne Information Industry Association (IIA) – poleg njega in Garfielda so bili še Saul Herner (NLM), Bill Knox (McGraw-Hill) in Jeffrey Nor- ton (Audio-Forum). (Garfield, 1998) Poleg tega je bil Anž- lovar v obdobju 1967–1969 predsednik American Trans- lation Association (ATA), ki vključuje 10.000 prevajalcev iz 70 držav. Nasledil ga je D. P. Moynihan, sociolog in diplomat ter dolgoletni senator za New York, ki je prepustil senatorsko mesto Hillary Clinton. (ATA, 2007) Anžlovar se je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja uveljavil kot svetovalec pri razvoju sistema MEDLARS v NLM in je skupaj z Williamom Springom odgovarjal za področje toksikologije zdravil. (NLM, 1964) Predvideva- mo, da je v ZDA prišel preko programa izmenjave med ljubljansko CMK in ameriško NLM. Neverjetno je, kako pomembno vlogo je odigral v pionirskih časih knjižnične informatike in informacijske industrije sploh. GARFIELDOVA ZGODBA Gene Garfield se je rodil židovskim staršem leta 1925 v New Yorku. Židovskega porekla nikoli ne omenja, po- udarja pa zelo neodvisno mladost v napetih vojnih letih. Na Univerzi Columbia je pri triindvajsetih diplomiral iz kemije, pri tridesetih pa je tam magistriral še iz knjiž- ničarstva. Doktoriral je šest let kasneje iz strukturne lingvistike na univerzi v Pensilvaniji. Najprej je delal kot kemik v laboratorijih, toda že leta 1951 se je na Univerzi Johna Hopkinsa pridružil projektu Welch Machine Inde- xing Project in odtlej je neprekinjeno v dejavnosti, ki je povezana z informacijsko znanostjo. Garfield zase pravi, da je v Welch Medical Library začel kot dokumentalist, saj je kot prostovoljec vneto sestavljal članke za Chemical Abstracts (CA), in sicer pretežno po španskih izvirnikih. Projekt ga je pritegnil predvsem zato, ker so najavili preizkušanje metod uporabe strojev pri indeksiranju. Stroji (tedaj jim še niso rekli računalniki), naj bi pomagali pri tiskanju in preiskovanju. Vse skupaj se je še dogajalo pod streho varovane Vojaške medicinske knjižnice, ki je kmalu zatem postala Nacionalna medicin- ska knjižnica ZDA (NLM). Seznam medicinske literature na mikrofilmih so začeli izdelovati že med vojno in so z njim oskrbovali vojaške zdravnike na bojiščih v tujini. Garfield in Samuel Lazerow sta se začela ukvarjati z mis- lijo, da bi bilo koristno fotokopijo opremiti še s kakšnimi metapodatki, jo indeksirati. Tako je nastal koncept Cur- rent Contents (CC). Spoprijeti se je bilo treba s problemom, da se knjižničar- jem nikoli ne mudi z indeksiranjem, zato nastajajo več- letne zamude, s čimer indeksiranje izgubi glavni smisel. Garfield se je začel poglabljati v problematiko katalogiza- cije, pri čemer sta mu pomagala Robert Hayne in Estelle Brodman, ki sta ostala celo življenje njegova knjižni- čarska vodnika. Predlagal je sistem strojne podpore in- deksiranju z metodo IBM-ovih luknjanih kartic, česar pa voditelji projekta niso sprejeli, saj so bili popolnoma za- verovani v tehniko fotografske reprodukcije (angl. list-o- matic-camera ). Čeprav je bil sortirni stroj IBM 101 (torej ne računalnik!) v hiši že nekaj časa, se ga nihče ni do- taknil. Garfield se je nemudoma prijavil na tečaj v IBM, nad katerim pa je bil razočaran: “IBM je bil neznansko konzervativen.” in ker so stroj naredili za potrebe statisti- ke, jim nikakor ni šlo v glavo, da bi ga uporabili še za kaj drugega. (To se je v računalništvu še mnogokrat ponovilo in zgodba spominja na iznajdbo stopnic za hojo navzgor, stopnice za hojo navzdol pa so poseben patent, ki so ga inženirji iznašli šele kasneje.) Garfield je bil leta 1953 pobudnik simpozija “Strojne metode v znanstveni dokumentaciji”, ki so ga organizirali v Welch Medical Library in ki se ga je namesto pričako- vane ozke skupine udeležilo več kot 300 ljudi – vsi, ki so kasneje kaj pomenili v avtomatizaciji knjižničarstva in dokumentacije. Simpozij velja za zgodovinsko prelom- nico v informacijski znanosti. (Larkey, 1953) Garfield je tam prikazal uporabo stroja pri preiskovanju seznamov. Sam pravi, da je tedaj precej ljudi prišlo iz gole škodo- željnosti, ker so bili prepričani, da bo zadeva propadla. Še posebej očitno je bilo to pri knjižničarjih, “nepopisno konzervativni skupini”. V tistem času je obdelava virov v knjižnicah zamujala poprečno tri leta in če kdo, bi se mo- rali prav oni zanimati za strojno podporo! Garfield je začel sistematično spraševati zdravnike v bolnišnici John Hopkins, kakšne informacije najbolj pogrešajo pri svojem delu. Upoštevaje njihove želje ter svoje izkušnje od volonterstva pri CA je začel izdajati Contents In Advance, s čemer pa je silno ujezil izdaja- telje Current List v Welch Library, zato so ga kmalu po simpoziju nagnali od projekta. Vrnil se je na Columbijo kot podiplomski študent knjižničarstva in skupaj s še nekaterimi študenti nadaljeval izdajanje moderne sekun-