OZ 2007/2

70 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 darne publikacije. Po enaki metodi je začel izdajati še Management’s DocuMation Preview (MDP), kar mu je pobralo ves čas za igranje saksofona. Sicer pa se je še enkrat prepričal o konzervativnosti knjižničarske stroke, čemur se je na oddelku zoperstavil s formiranjem “Do- cumentation Club” – nekakšne antiuniverze, na kateri so o “prepovedanih temah” predavali študentje sami, kar je bilo takrat nezaslišano početje. Mnogi člani kluba so postali pomembni inovatorji knjižničarstva (Gupta, Krupp, Sharify, Lilly, Fleming, Thalberg itd.) Napisal je tudi članek “Knjižničarji proti dokumentalistom”, ki ga ni mogel objaviti, v njem pa se je spopadel s prepri- čanjem, da je “dokumentacija pomožno opravilo knjiž- ničarjev, ki ga prepuščajo amaterjem”. Eden od razlogov za “sovraštvo” je videl v tem, da so dokumentalisti spro- tno objavljali podatke o virih, za katere so knjižničarji potrebovali še leta, da so jih spravili v svoje kataloge in na knjižnične police, kar so jim uporabniki vse ostreje očitali. Leta 1956 so se pri Bell Labs abonirali na 500 kopij Garfieldove publikacije MDP, kar je bila dobra podlaga za ustanovitev podjetja “Eugene Garfield Associates”. Naslednje leto 1957 je začela publikacija izhajati pod novim imenom Current Contents. S potrošniškimi kre- diti je kupil celo lastni tiskalnik. Garfield se je torej postavil na lastne noge pred natanko petdesetimi leti, za prvi sedež Institute for Scientific Information pa velja zasilno preurejena kurja farma v kraju Therofare (New Jersey). Podjetje ni bilo sposobno preživeti niti svojega lastnika, zato sta bila oba s soprogo zaposlena drugje in sta iz plače sofinancirala svoje podjetje. Šele leta 1958 je univerza v Wisconsinu sprožila plaz naročil na CC v akademskih knjižnicah in se je stvar začela premikati v pozitivno smer. Pojavila pa se je nova težava: CA in American Chemical Society sta začela brezobzirno preganjati konkurenta. Na- silno so poizkušali prevzeti tudi ime Current Contents in pomagalo je šele sodišče. Še bolj nevaren je bil založnik Robert Maxwell, ki je izsiljeval nakup podjetja z grožnjo, da ga bo sicer uničil. Igral je na karto avtorskih pravic za zapise, vendar so mu dokazali, da je sam največji kršitelj avtorskih pravic. Zanimivo je, da so Garfielda eni zalo- žniki tožili zato, ker je obdeloval njihove publikacije, drugi pa zato, ker jih ni obdeloval in so to razumeli kot diskriminacijo. Že pri Current Contents se je zaostrilo vprašanje selekcije časopisov in postopoma se je izobli- kovala široka in kompetentna skupina svetovalcev, ki so sproti evalvirali ponudbo. Indeksiranje je pač zelo drago opravilo in treba je zelo gledati na to, kaj kažejo citatne analize. Pojavile so se tudi obtožbe, da je treba vključitev časopisa v obdelavo posebej plačati, kar je Garfield vedno ostro zavračal. Zakaj je moralo do produkcije citatnega indeksa (angl. citation index ) preteči toliko časa, če upoštevamo, da je imel Grafield osnovno idejo zanj že leta 1953 in je leta 1955 v Science o tem objavil tudi članek? (Garfield, 1955) Pojavile so se sicer poizkusne verzije, a do resnega premika je prišlo šele deset let po prvi zamisli. Začelo se je z Index Chemicus, ki je povezal kemična imena z mo- lekularnimi formulami, pri čemer je Garfield izkoristil tudi odkritja iz svojega doktorata, ki ga je prav tedaj pisal. Index Chemicus ni prinašal denarja in Garfield je kasneje priznal, da je šlo bolj za “investiranje lastnega ega”. Še vedno pa ostaja odprto vprašanje o začetkih indeksa znanstvenih citatov (angl. science citation index )? Morda je bila odločilna intervencija nobelovca Lederberga, ki ga je prevzel Garfieldov članek v Science in mu je obljubil podporo pri National Science Foundation (NSF). Stvar ni bila preprosta, ker je NSF striktno podpirala le nepro- fitne organizacije in je bila potrebna izjema. Po pogodbi z NSF je nastal Genetics Citation Index (GCI), vendar je Garfield z odobrenim denarjem vzporedno sproduciral tudi multidisciplinarni SCI, ki je zajemal 600 časopisov in 100.000 člankov. Za njegovo nadaljevanje pa NSF za čudo ni bila zainteresirana. Tako je GCI z “žegnom” NSF izšel sredi leta1963, “zasebni” SCI pa na prehodu 1963/1964. Med prvimi se je nanj naročila kitajska par- tija, takoj za njo pa seveda CIA. Že prvo leto je bilo kar 20 odstotkov naročil iz tujine. Knjižničarji so se naročil branili s pritožbami, da je naročnina previsoka – 500 USD letno. Seveda niso nikoli izračunali, koliko v resnici stanejo njihovi katalogi. Prva leta je ISI najemal strojne ure v računalniškem servisu IBM, šele precej let kasneje so si lahko privoščili lastno računalniško opremo. Če je NSF v vseh letih podprla SCI s 150.000 USD, je dala za CA več kot 15 milijonov USD in konkurenca na tem področju zanesljivo ni bila poštena. Garfield je leta 1966 napisal polemični članek o nelojalni tekmi z nepro- fitnimi organizacijami, vendar ga ni mogel nikjer objaviti. ISI je postajal vse večji in večji in na kapitalski ravni je bilo treba vanj spustiti ljudi z Wall Streeta. Garfield o tem govori kot o ponesrečeni potezi, ker se je s tem v hišo prikradla logika zaslužkarstva, ki ne razume nobenega vzvišenega poslanstva. V nadzornem odboru so se pojavi- li ljudje, ki so predloge za izpopolnitev servisov označili kot “nore ideje”, ker so izhajale iz logike vsebine, ne pa iz komercialnih vzgibov. Garfielda so se lotile tudi bole- zni, zato so mu vsilili izvršnega direktorja, ki je podjetje naglo zapeljal v napačno smer. V ISI je prišel solastnik Ted Cross, ki je z odkupi delnic od zaposlenih kmalu pri- dobil kontrolni delež in mu je bilo najpomembnejše, kako podjetje z dobičkom prodati. Začel je ukinjati programe, ki niso prinašali dobička: Atlas of Science, The Scientist, predvsem pa znameniti Garfieldov otroški vrtec. Časopis