OZ 2007/2

M T 71 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 The Scientist je potem za en dolar prodal njegovemu ustanovitelju Garfieldu. “Očiščeno” podjetje je za odlično ceno prodal “naftašu” Thomson Company, kjer so se od- ločili za zavzetje perspektivnega terena informatike. Dejstvo je, da se ISI v temelju ne more spremeniti, česar se zavedajo tudi novi lastniki. Če bi ga ugasnili, bi njego- vo mesto prevzela druga institucija, ker ga globalna znan- stvena skupnost pač nujno potrebuje. Ali si ustanovitelj lahko zaželi še večjo nagrado? NA RAMENIH VELIKANOV Isaac Newton je nekoč zavrnil pohvale na račun svojih znanstvenih odkritij z izrekom: “Videl sem daleč, ker sem stal na ramenih velikanov!” Eugene Garfield ima ta izrek vedno pri roki in tako je tudi naslovil svoje predavanje – nekakšen življenjski kredo – na konferenci o zgodovini in dediščini sistemov znanstvenih informacij leta 1998 v Pittsburghu. (Garfield, 1998) V prvem obdobju so bila za Garfielda ključna imena James W. Perry, Sanford V. Larkey, Robert K. Merton, Harriet Zuckerman, Derek De Solla Price, John Desmond Bernal, Vasilij V. Nalimov, Frederico Mayor, Gordon Al- len, Joshua Lederberg. Nenavadno znameniti sogovorniki za tako mladega kemika! Pri Perryju (predstojniku oddelka za kemijsko literaturo na MIT) in Larkeyju (direktorju Welch Medical Library na Univerzi Johna Hopkinsa) mu je učinkovito pomagala mamina odlična židovska kuhinja. Učitelja sta mladega kemika usmerila na področje informacij, kar so si pravi- loma izbirali starejši kolegi, ki jih je minila raziskovalna vnema in so se hoteli izogniti inovacijam. Pri Mertonu in njegovi soprogi Zuckermanovi (Harvardski nobelovec za ekonomijo je njun sin) je Garfield v začetku šestdesetih spoznaval temelje citatne analize (Matthews effect, OBI). Price je bil deležen njegove obširne obrazložitve načrtov za SCI in potem je bil tudi prvi, ki je že leta 1965 izko- ristil podatkovne baze ISI za svoje sociološke raziskave. (Price, 1965) Kot pobornika scientometrije sta ostala trajno povezana. Bernal, utemeljitelj znanosti o znanosti, ki je svoje glavno delo “Družbena funkcija znanosti” objavil leta 1939, je sicer pripadal starejši generaciji, vendar ga je Garfieldovo delo močno zanimalo in sta od leta 1958, ko je v Washingtonu pripravljal Mednarodno konferenco o znanstvenih informacijah, tudi neposredno sodelovala. (Garfield, 1982) Nalimov je bil Garfieldova zveza z VINITI (Vsezvezni institut za znanstvene in teh- nične informacije v Moskvi), s katerim se je na podlagi poročil CIE ukvarjal poseben odbor v Kongresu, on pa je preprosto potrkal na njihova vrata v Moskvi in nato poskrbel za prevod in izdajo štirih knjig o njihovi dejav- nosti. Nalimov, ki je pod Stalinom preživel 18 let gulaga, si je tudi izmislil pojem “scientometrija”. Z Mayorjem sta se povezala sredi šestdesetih, ko je bil še rektor Univerze Granada in je organiziral Garfieldova predavanja o SCI in CC v Španiji. Ni treba ugibati, da je imel kasneje ISI po- membno vlogo tudi v Unescu. Najbolj neposredno pa je v Garfieldove načrte posegal Nobelov nagrajenec za me- dicino Lederberg, ki je prvi prepoznal pomen SCI, vneto podpiral razvoj ISI in sedel tudi v svetu direktorjev. Naslednja mreža povezav s pionirji informacijske zna- nosti je bil projekt Welch. Z njim naj bi odgovorili na probleme preiskovanja virov v medicini ter ob tem pre- izkusili strojne metode indeksiranja. Mladi Garfield je pri tem spoznal Petra Luhna in Herberta Ohlmana, ki sta izumila indeksiranje KWIC (angl. key-word-in-context ). Ralph Shaw se je uveljavil kot profesor knjižničarstva na Univerzi Rutgers skupaj z našim prijateljem Tefkom Saračevićem. V projektu Welch se je začelo tudi trajno prijateljstvo z Johnom Mauchlyjem, soustvarjalcem zna- menitih ENIAC in UNIVAC na univerzi v Pensilvaniji. Isto je mogoče reči za Calvina Mooersa, pionirja informa- cijskega preiskovanja, ki je iznašel “zatocoding”. (Garfi- eld, 1997) Tudi med zaposlenimi v ISI so bili znameniti informacij- ski strokovnjaki, kot npr. Robert Hayne (poprej v NLM), Irving Sher (urednik JASIS), Bonnie Lawlor (profesorica na UMI), Henry Small (avtor koncepta “co-citation”), Samuel Lazerow (pred tem v vodstvu vseh treh ameriških nacionalk). PODJETJE Leto 1957 je kot začetek svojega “podjetja” določil sam Garfield, ker je takrat, po predhodnih poizkusnih izdajah, publikacija Current Contents začela redno izhajati. (Garfi- eld, 1979) Takoj pa je bilo jasno, kam meri s svojimi na- črti, saj mu je za izhodišče služilo odkritje Samuela Brad- forda iz leta 1934, da deset najpomembnejših časopisov v neki stroki prispeva tretjino vseh referenc, nadaljnjih 100 časopisov drugo tretjino referenc in nadaljnjih 1000 časo- pisov še tretjo tretjino referenc. (Bradford, 1950) Utiranje poti do pravih časopisov potemtakem predstavlja izjemno racionalizacijo v znanstvenem delu in to je postalo Gar- fieldu življenjsko poslanstvo. Treba je priznati, da mu je uspelo popolnoma spremeniti dojemanje časa, potrebnega za zbiranje in obdelavo informacijskih virov v razisko- valni dejavnosti – v “Garfieldovi eri” se je ta čas močno skrajšal, kar je povezano z radikalno spremembo načina delovanja informacijskih servisov. Knjižničarji so najprej Garfielda ignorirali, kaj hitro pa so v njem prepoznali “smrtnega sovražnika”, saj so uporabniki vse pogosteje prihajali v knjižnico z njegovimi navedbami virov, ki so bili še povsem na dnu neobdelane literature nekje v na- bavnih oddelkih knjižnic.