OZ 2007/2

72 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 Obstajale so različne “teorije”, kako reorganizirati znan- stveno publiciranje bodisi s hierarhizacijo časopisov bodisi z njihovo specializacijo. Izkazalo pa se je, da lahko izjemne vsebine prispevajo tudi zelo “neugledni” časo- pisi in tega ni mogoče administrativno usmerjati. Po drugi strani nobeni še tako specializirani časopisi ne morejo tekmovati z “multidisciplinarnimi”, kot sta Nature ali Lancet. Pravo pomoč v džungli znanstvenih objav so po- nudili šele citatni indeksi. Garfield je širokogrudno ponu- jal svojo zamisel vse naokoli, še posebej pa izdajateljem Chemical Abstracts, a povsod so ga vzvišeno odslavljali. Uporaba strojnega odčitavanja luknjanih kartic se jim je zdela povsem nesmiselna. (Garfield, 1955a) Odločilna je bila podpora Lederberga in Allena, ki sta na svojih po- dročjih nemudoma preverila uporabnost citatne analize in potrdila njeno veljavnost. Garfield se je še posebej navezal na Lederberga, ki si je tudi izmislil pojem indeks znanstvenih citatov – Science Citation Index, očarljiv posebej zaradi kratice SCI. Pregled ocen ob izidu SCI po- kaže značilnost, ki se je obdržala do današnjih dni, da ga namreč raziskovalci sprejemajo odprtih rok, knjižničarji pa navajajo kopice pripomb in dvomov o njegovi primer- nosti. (Martyn, 1965) Po raznih peripetijah z imeni svojega podjetja se je Gar- field na pragu življenjskega projekta spoprijel tudi s tem vprašanjem, ki je od Shakespearove Julije dalje znano kot “ime rože”. Izbral je ime The Institute for Scientific In- formation. (Cawkell, 2001) S kurje farme so se preselili v prostore v Philadelphiji, ki so jih najeli od podjetja Smith Kline & French, kjer je bil Garfield tedaj redno zaposlen. Leta 1961 pa so se za dlje časa ustalili na markantni loka- ciji v neposredni bližini Independence Hall, kjer sem se kakšno leto kasneje kot študent tudi sam potikal. Leta 1978 je ISI zaposloval že 470 ljudi in pokrival 5.200 časopisov v 31 jezikih. Za šest in pol milijona dolarjev sta jim arhitekta Venturi in Rauch v predelu mesta, kjer sta tudi univerzi Pensilvanija in Drexel zgradili lastno palačo, kamor so se preselili leta 1979. Seveda se je v računalniškem centru tedaj že šopiril najnovejši IBM 370-148. (Aborn, 1979) Garfield je postal “zgodba o uspehu”, kar mu je prineslo tudi prestižno predsedovanje Ameriškemu združenju za informacijsko znanost (ASIS). Toda donosno podjetje je postalo tarča poslovnežev in po čudnem spletu okoliščin se je leta 1988 večinskega deleža ISI polastil Ted Cross s holdingom JPT, ki je podjetje leta 1992 prodal Thompson Corporation. Thompson je čez noč postal veliki igralec v informacijski industriji, saj je dobil podatkovno bazo Web of Science s 23 milijoni člankov in 300 milijoni citatnih referenc. Zaposlenih 800 ljudi je pokrivalo 8.000 izbranih znan- stvenih časopisov. Danes Scince Citation Index Expanded seže do leta 1900, Social Science Citation Index do leta 1956 in Arts & Humanities Citation Index do leta 1975. Internet, ki je pokopal mnoge “nesmrtne” informacijske servise, je podjetju ISI prinesel razcvet, zasluga za to pa gre Garfieldovi genialnosti, ko je že leta 1964 zastavil koncept povezav (angl. hyperlinking ). Ker je vanj vgradil tudi standarde kakovosti in relevance, je akumulirano informacijsko bogastvo danes praktično brez konkurence. Naslonitev neposredno na raziskovalce kot uporabnike zagotavlja tudi neprestan priliv idej za nove rešitve in na- čine uporabe, ki jih ISI vselej skrbno pretehta. Thompson je nekdanjo ISI-jevo ponudbo razširil še z drugimi znanstvenimi viri in od leta 2002 ponuja Web of Knowledge, ki danes seže kar v 90 držav in v 3.550 institucij. SCIENTOMETRIJA IN SCI Leta 1978 se je pojavil časopis Scientometrics in eden od urednikov Derek de Solla Price je v prvi številki novo raziskovalno disciplino označil za “relativno trdo” druž- beno vedo. Jasno je, da je bil časopis posledica nekega predhodnega razvoja. Posebej zanimiva s tega vidika sta dva centra iz šestdesetih let v tedanji Sovjetski zvezi: moskovski krog Nalimova z nazivom Naukovedenie in kijevski krog Dobrova okoli časopisa “Naukovedenie i informatika”. Price je poznal dogajanje v Vzhodni Evro- pi in ga je upošteval. Vendar naš namen ni raziskovanje korenin scientometrije. Njen razmah je neločljivo pove- zan z “iznajdbo” indeksa znanstvenih citatov. Pred tem scientometrija tudi ni imela kakšnega posebnega vpliva, ni je bilo mogoče nikjer študirati in tudi v sami znanstve- ni skupnosti ni uživala kakšne posebne podpore. V So- vjetski zvezi je služila predvsem političnemu nadzoru nad znanostjo. Po prihodu SCI pa so se začele dogajati hitre spremembe. (Wouters, 1999) Citiranje je razločevalni znak znanstvenega besedila, ko avtor dosledno in v predpisani obliki navaja svoje pove- zave z drugimi avtorji. V novinarstvu ali leposlovju tega ni, a tudi v znanosti se citiranje pojavi šele v drugi polo- vici 19. stoletja. (Bazerman, 1988) Ne glede na splošne norme citiranja se “kulture citiranja” od stroke do stroke razlikujejo: matematiki malo citirajo, biomedicinci enor- mno; zgodovinarji citirajo povsem drugače kot kemiki itd. Podatki o citiranju so pomemben vir za raziskovalce znanosti in za politike. Pogosto citirana dela veljajo za koristnejša od redko citiranih del – na tej podlagi se s šte- vilom citiranj meri vplivnost ali kakovost. Merimo lahko celoten opus posameznika, raziskovalne skupine, časopi- sa ali institucije. Na ta način dobimo količinski vpogled v dejansko uresničeno znanstveno komunikacijo, kar je glavni prispevek scientometrije. (Leydesdorff, 1995) Knjižničarji so s citatnimi analizami začeli že pred sto leti, pri čemer so hoteli predvsem ugotoviti, ali so naro-