OZ 2007/2

M T 73 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 čeni na prave časopise. (Brookes, 1988) Situacija pa se je bistveno spremenila s pojavom Garfieldovega SCI. Scientometrija ni zrcalna podoba znanosti, ampak je re- zultat interakcije med predstavljenim pojavom in pravili predstavljanja. Eno je, kar se dogaja v raziskovalnem procesu; drugo je, kar je o tem procesu povzeto v članku; tretje pa je, kar registrira scientometrija na podlagi obja- vljenega članka. Naivno je vse to troje enačiti. SCI ni zgolj bibliografski instrument, ampak je tudi kre- ator podobe o znanosti na podlagi bibliografskih referenc, zaznanih v znanstveni literaturi. Za kreatorje SCI so znanstvene objave objektivna danost in je ne smejo vna- prej “režirati”. Vsakdo mora imeti možnost preveriti, ali niso odločali kakšni subjektivni interesi. Če bi se to zgo- dilo in dokazalo, bi bila to za ISI strašanska katastrofa, zato je Garfield dosledno reagiral na vsak takšen očitek. Obdelava zbranih podatkov je možna samo s statističnimi tehnikami, kar preprečuje sprotno “friziranje” rezultata. SCI portretira znanost kot mrežo citiranj ob predpostavki, da v tej mreži ne bo manjkal noben res pomemben znan- stveni prispevek. Robert Merton je citiranju določil ključno mesto tudi v sociologiji znanosti: znanost je javna, ne zasebna do- mena in vsak znanstvenik se trudi svoja odkritja povezati z odkritji drugih in jih na ta način potrditi, zato je citiranje nepogrešljiv kognitivni in moralni okvir. (Merton, 1977) Citatni indeksi so se široko uporabljali že v drugi po- lovici 19. stoletja, in sicer na področju prava in Frank Shepard je z njimi informacijsko podpiral delo sodišč. William Adair, podpredsednik Shepard’s Citation Inc. je opazil Garfieldov prvi članek o indeksiranju v znanosti, do njunega sodelovanja pa je prišlo, ko so Garfielda od- slovili pri projektu Welch. Takrat je prevladovala ocena, da “shepardizacija” v znanosti ni možna, ker so vsebine veliko bolj zapletene kot v pravu. Adair in Garfield pa sta hitro dokazala, da so problemi indeksiranja v resnici zelo podobni. Garfield je sprejel Adairjevo logiko, dodal pa je bistven nov element – računalnik – pri Shepardu pa so prisegali na “ročno delo”. Še več, sam Adair je celo naredil obširno ekspertizo o tem, da računalniki pri indek- siranju niso uporabni, ker delajo nedopustne napake. Nadalje je Garfield usmeril svoje predloge za citatno indeksiranje na Patentni urad, vendar mu sploh niso od- govorili. Večji odziv je pričakoval tudi v znanstveni skup- nosti, vendar je bila podpora skromna. Kot smo že pove- dali, sta neodzivnost večine odtehtala najvišje rangirana znanstvenika Gordon Allen in Joshua Lederberg, ki sta dosegla tudi sofinanciranje s strani NSF. V SCI sta videla pot do uresničitvev vizije “svetovnega uma”, o katerem je pisal H. G. Wells (1938). Ko je SCI zagledal luč sveta, je nobelovec Lederberg nagradil Garfielda z izjemno pohva- lo: “Mislim, da delaš zgodovino, Gene!” Garfield je od samega začetka razmišljal o trinivojski predstavitvi v SCI: naslov, abstrakt, polno besedilo. Se- veda sredi prejšnjega stoletja še ni bilo nadbesedila (angl. hypertext ) in interneta, zato je njegova zamisel vključe- vala organizacijsko rešitev nekakšnega centralnega po- sredniškega centra (angl. clearinghouse ), kar je imel pred njim v mislih tudi Bernal. Lederberg pa bi naredil celo centraliziran znanstveni komunikacijski sistem – SCI- TEL. Kljub začetni fazi svojega razvoja je računalniška tehnologija odločilno prispevala k nastanku SCI – brez nje bi bil tehnično neizvedljiv in finančno poguben. Tega mnogi “stari mački” v knjižničarstvu in dokumentaciji niso razumeli. SCI je omogočil paradigmatski preobrat glede samoza- vedanja znanosti, ki si ga je tako močno želel in ga napo- vedoval Bernal. To se je potrdilo preko vpliva na razvoj sociologije znanosti in še posebej znanosti o znanosti. Na prvi pogled je SCI le bibliografsko orodje, toda kmalu se je izkazalo, da gre v prvi vrsti za bibliometrijsko orodje. S tem so dobile realno podlago tudi provokativne teze Borisa Hessena, ki so na londonskem kongresu o zgo- dovini znanosti leta 1931 tako globoko zarezale v zavest kritičnih znanstvenikov. Spomniti se je tudi treba, da je SCI nastajal v psihozi sovjetskih vesoljskih podvigov s Sputnikom in Garfield je bil dovolj zvit, da je izkoristil tudi ta trenutek. VINITI sicer niti približno ni bil tako “strašen”, kot je pripovedo- vala CIA, češ da ima 20.000 zaposlenih, vendar je strah pred njim pomagal pri uveljavitvi ISI. V resnici sploh niso bili resna konkurenca, saj so tedaj izključili iz ko- munistične partije vsakogar, ki je zagovarjal kibernetiko, brez računalnikov pa niso mogli tekmovati z ISI. K hitri uveljavitvi SCI je nehote prispevala tudi Harriet Zuckerman, ki se je ukvarjala s profili nobelovcev in je potrebovala scientometrijske podatke. Garfield je ob tem odprl vprašanje avtorstva in je v primerih obsežne upora- be SCI zahteval soavtorstvo ISI. Sicer pa je vloga SCI pri selekciji kandidatov za Nobelovo nagrado v zadnjih de- setletjih izjemna promocija Garfieldovega projekta. Tega se dobro zavedajo tudi pri Thomsonu in so ISI-jev portal opremili z napovedjo bodočih nobelovcev. Nekaj takega sta Garfield in Sher pokazala že leta 1966, ko sta ugoto- vila, da nobelovci objavijo šestkrat več od poprečja in da so njihovi članki citirani 40-krat pogosteje od poprečja. (Sher, 1966) Naredila sta seznam petdesetih kandidatov in 12 jih je res dobilo Nobelovo nagrado.