OZ 2007/2

M T 77 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 OZ: Zakaj so bili in so še časopisi tako pomembni za raz- voj znanosti? Šercar: Odgovor je preprost, saj novoveške znanosti, vključno s sodobno, ni brez znanstvenih revij. Revije in članki, ki se objavljajo v revijah, so se kot glavna ob- lika komuniciranja v znanosti (pred njihovim pojavom so to bila znanstvena pisma in knjige) pojavili z na- stopom novoveške filozofije in znanosti v 17. stoletju. Preden je Marx razglasil “konec filozofije”, potem ko sta pragmatizem in logični pozitivizem dunajskega kroga detronizirala filozofijo kot nekaj, kar ne sodi v znanost, se med znanostjo in filozofijo ni delalo razlik. Razvoj revij je bil kvalitativno postopen in kvantitativno nepravilen. Tako se je postopno razvil znanstveni aparat podčrtnih opomb (angl. footnote ) in referenc, izvlečkov in ključnih besed ter institut znanstvene recenzije, ki ga imajo ne- kateri avtorji za središče, okrog katerega se vrti celotna znanost do danes. Na rast števila časopisov je predvsem vplivala specializacija, fragmentarizacija znanosti. Derek de Sola Price je zastavil empirično teorijo, po kateri naj bi se število časopisov enakomerno podvajalo vsakih 15 let, kar ne drži. Pokazal sem, da ta stopnja rasti velja le za obdobje od 1800 do 1930, in sicer približno, vendar da za predhodnih 150 let in za obdobje po letu 1930 ne velja. Treba je upoštevati “smrtnost” revij, saj nastajajo in tudi izginjajo. Znanstvene revije so pomembne za razvoj znanosti zaradi brezhibnega opravljanja instituci- onalizacijske funkcije, vključno z institutom recenzije, komunikacijske in spominske funkcije, možnosti trans- parentnega spremljanja znanstvene produktivnosti ter citiranosti revij in znanstvenikov. Revija je tretji dejavnik med avtorjem in bralcem. Glede nevidnosti materializi- rane mediacije (papir), ki jo uresničuje, znanstvena revija kot tretji dejavnik na papirju ne proizvaja hrupa in ima kot tehnologija takšno “prosojnost” in takšno značilnost funkcionalne pozabe medija kot nobena druga tehnologija doslej. Znan je Heideggerjev primer kladiva. Pozornost tistega, ki uporablja kladivo, ni usmerjena na kladivo, kladivo je funkcionalno pozabljeno, pozornost pa je usmerjena na namen uporabe kladiva. Odnos do drugih oblik komuniciranja v znanosti sem pojasnil z zakonom komplementarnosti komunikacijskih oblik, ki se glasi, da je odnos med njimi bolj komplementaren kot kompetiti- ven; oblike se ne zamenjajo, temveč dopolnjujejo; slabe strani nekega medija so pobuda za nastanek novega, ki po nastanku opravlja vlogo predvsem glede na prednosti, ki jih ima v odnosu do komplementarnega medija. Pojav revij ni izrinil knjig, ampak je povzročil spremembo nji- hove funkcije v sistemu znanstvenih komunikacij. Novo spoznanje bomo danes objavili v članku v reviji, v knjigi pa zgodovinski pregled in morebitno sintezo. Novi medij je v tem primeru prevzel del funkcij starega medija, ta pa učinkoviteje opravlja preostale funkcije. Pojav novih medijev ne eliminira potreb, ki so jih zadovoljevali stari mediji. Na področju tehnologije novi stroj popolnoma zamenja starega. Tega izrinjanja med oblikami komunici- ranja doslej ni bilo. OZ: O znanstvenih časopisih govorimo kot o enotnem pojavu, vendar so med njimi velike razlike. Najbolj kon- fliktna je uporaba istega merila za vse časopise, ne glede na znanstveno področje, ki ga pokrivajo. Je humanistični in naravoslovni časopis res mogoče vreči na isto tehtnico? Šercar: Ne glede na specifično enotnost znanosti je treba ustrezno upoštevati tudi specifičnosti posameznih skupin ved in tudi specifičnosti posameznih disciplin znotraj šir- ših skupin, predvsem glede na naravo in tradicijo. Nara- voslovne in tehniške vede so kumulativne in se kot takšne razvijajo. Nova spoznanja zamenjajo stara. Del družbenih ved in humanistike je repetitiven in v tem smislu ne mo- remo reči, da je, na primer, odgovor Popperja na vpraša- nje o pluralizmu svetov boljši od Platonovega. Razlike obstajajo predvsem v tipologiji in dolžini člankov, for- matu in načinu navajanja referenc, obrazcev citiranja in citiranosti, stališčih in odnosu do recenzij. Bibliometrični kazalci citiranosti, vključno z najnovejšim Hirschevim indeksom, so odvisni predvsem od področja ali posamez- ne vede, časa, za katerega jih izračunavamo, klasifikacije, ki jo baza podatkov uporablja, in od gostitelja baze poda- tkov, ki jo uporabljamo za izračune. Na primer pri ISI-ju in DIALOG-u dobimo različne rezultate iz iste baze ISI. Razlike med velikostjo faktorja vpliva – impact faktorja (IF) za na primer revije v medicini ter bibliotekarstvu in informacijski znanosti znajo biti 1000 : 1. Glede na Hirschev indeks so razlike med najbolj citiranim fizikom in informacijskim znanstvenikom 4 : 1. Vendar moramo te razlike ustrezno tolmačiti, s pametnim premislekom in ne dobesedno, upoštevaje naravo, tradi- cijo, število znanstvenikov itd. Stopnja ujemanja recenzij izraža stopnjo institucionalizacije in opustitev instituta recenzije pelje k slabšanju kakovosti in informacijskemu onesnaževanju znanosti. Sistem recenzij se različno upo- rablja. Revije v humanistiki imajo višjo stopnjo zavrnje- nih rokopisov člankov od revij na področju naravoslovja in tehnologije. Visoka stopnja govori o prizadevanju izogniti se tveganju. Neki članek bo uredništvo raje za- vrnilo kot prevzelo tveganje za objavo, tudi za ceno, da bo med zavrnjenimi rokopisi tudi nekaj zelo vrednih član- kov. Uredništva so bolj pripravljena prevzeti odgovornost za napačno zavrnitev kot odgovornost za objavo “na- pačnega” prispevka. Odgovornost za napačno odločitev za objavo je v naravoslovnih in tehničnih revijah manjša kot v zgodovinskih, družbenih in humanističnih revijah. Pri revijah z nizko stopnjo zavrnitve člankov uredništvo raje prevzame odgovornost za napako, da bo objavljen slab članek, kot odgovornost, da bo zavrnjen članek, ki se kasneje lahko izkaže kot zelo pomemben za reševanje nekega problema.