OZ 2007/2

78 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 OZ: Vaš nekdanji zagrebški inštitut je bil v osemdesetih nosilec proučevanja (primarnih) znanstvenih časopisov za vse republike tedanje Jugoslavije. V Zvezi Raziskovalnih skupnosti sva se pred skoraj 30 leti tudi prvič srečala. Ali lahko naredite primerjavo tedanjega in današnjega stanja na tem področju v regiji? Šercar: Šlo je za model dezideologiziranega in transpa- rentnega financiranja izdajanja znanstvenih revij. Pristop je bil relativno enostaven: spremljati urejanje revij glede na uporabo sodobnih, formalnih in de facto standardov, glede na redno izhajanje, izvajanje recenzij, število strani (preračunano na najmanjši skupni imenovalec) znanstve- nih člankov in drugih prispevkov po veljavni tipologiji v prejšnjem letu ali letniku ter po veljavni formuli izračuna- ti znesek, ki lastniku revije z izpolnjenimi zastavljenimi pogoji pripada iz družbenih virov financiranja v tekočem letu, ne glede na moralno-intelektualna vrednostna stališ- ča uredništva revije in avtorjev. Družbena vrednost znan- stvenih revij, izražena skozi stroške uporabe, je nad nji- hovo ekonomsko vrednostjo, izraženo s stroški izdajanja, distribucije, hladnega pogona uredništva itd. Po državno- pravnih spremembah in osamosvojitvi bivših republik v začetku devetdesetih let je povsod prišlo do začasne reideologizacije politike financiranja znanstvenih časo- pisov. Danes imamo tudi elektronske medije na internetu. Spomnim se, da se je IZUM s pogodbo o izvajanju prve faze projekta SZTIJ do leta 1991 tudi zavezal izdajati Bil- ten SZTIJ. V IZUM-u smo naredili prvi online bilten na tem prostoru in enega prvih na svetu, vendar nam zvezni financer tega ni priznal kot opravljeno nalogo, šlo pa je za eklatantno inovacijo. Bilten je bil dosegljiv v DECNET-u in BITNET-u. Elektronske revije niti danes nimajo v vseh znanstvenih skupnostih priznane legitimnosti medija za komuniciranje. OZ: Do katere mere lahko časopisi sploh dohitevajo eks- plozijo informacij? Šercar: Od polovice 20. stoletja sta bili celo dve eksplozi- ji informacij, ki sta povzročili motnje v sistemu znanosti. Na polovici prejšnjega stoletja je bila prva, drugi pa smo priča danes. Prvo eksplozijo informacij je povzročila rast znanstvene literature, predvsem eksponentna rast člankov in ne v tolikšni meri rast števila revij. Problem ni bil v ko- ličini, da bi se ga lahko tehnično rešilo, ampak predvsem v nezadovoljstvu znanstvenikov s splošnim stanjem siste- ma znanstvenih publikacij in tradicionalnimi knjižnicami vred. Vzroke so predstavljali tudi preoblikovanje “male” v “veliko” industrijsko znanost, integracija znanosti in tehnologije, s čimer je znanost postala najmočnejša pro- izvodna sila v družbi, nagla rast vlaganj v raziskave in razvoj, rast števila znanstvenikov in ne nazadnje razvoj računalnikov in z njimi povezane informacijske revoluci- je. Kot dodatni vzroki krize so se pojavili tudi jezikovni problemi in prevlada angleškega jezika v znanosti. Na to eksplozijo informacij so znanstveniki odgovorili s spe- cializacijo in od šestdesetih let z izgradnjo računalniških online sistemov znanstvenega informiranja in komuni- ciranja. Pojavile so se računalniške vede, informatika in informacijska znanost. Drugo eksplozijo znanstvenih informacij, ki je v teku, spremlja tudi nova znanstvena revolucija, ki jo je povzročila brezšivna integracija zna- nosti z računalništvom, informacijsko znanostjo in inže- nirstvom. Gre za največjo eksplozijo znanstvenih infor- macij v zgodovini. En sam eksperiment v biologiji lahko generira več kot 1 Gb podatkov dnevno, avtomatizirano zbiranje podatkov v astronomiji pa več kot 1 Tb podatkov v eni noči. Velikanske baze podatkov, ki jih generirajo avtomatizirani in robotizirani znanstveni instrumenti, terjajo tudi računalniško oblikovanje modelov podatkov, saj je ta količina podatkov in rezultatov brez računalnikov in robotov neobvladljiva s tradicionalnimi metodami ob- delave podatkov. Na primer, za grafične prikaze bioloških funkcij potrebujemo formalizme iz računalništva, saj se biološko vedenje molekul ne da več opisati z uporabo naravnega jezika. Kot odgovor na eksplozijo se je po- javilo objavljanje elektronskih preprintov v repozitorijih. Ob njihovem pojavu so vzniknili stari epistemološki problemi ponovljivosti eksperimentalnih raziskovalnih rezultatov in validnosti nerecenziranih znanstvenih del. Hitrost je na prvem mestu, recenzija pa komunikacijski proces zelo upočasnjuje. Tudi osebno nisem velik pristaš formalnega recenzentskega postopka. V ekosistemu znan- stvenih informacij je namreč veliko drugih zanesljivih prečiščevalcev kakovosti. Tako bo v sistem CA uvrščen izvleček našega članka, če bo ocenjeno, da prispevamo nekaj novega, ne glede na kakovost, ki naj bi jo jamčila formalna recenzija dveh ekspertov. Znanstvena dejavnost je etična po definiciji in pravi znanstveniki nikdar ne go- ljufajo. Ameriškemu ekonomistu Akerlofu sta dve vodilni ekonomski reviji zavrnili objavo članka o informacijski asimetriji na trgu delovne sile, za katero je 30 let kasneje dobil Nobelovo nagrado. OZ: Nastajajo različne nove oblike objavljanja znanstve- nih dognanj, ki so poprej tudi več let čakala v uredniških predalih klasičnih znanstvenih časopisov. Bodo te nove oblike prevladale, bo obveljal paralelizem ali pa se bodo tiskani časopisi poslovili? Šercar: Vprašanje terja splošni premislek o možnosti predvidevanja. Predpostavka predvidevanja je deter- minizem. Predvidevanja so možna le pod pogojem, da pretekla socialna stanja determinirajo sedanja stanja, se- danja pa bodoča stanja. Tega determinizma v družbenem življenju ni. Najslabša in zgodovinsko najpogubnejša točka Marxove filozofije je ravno njegov historicistični determinizem, na katerem je temeljilo njegovo preroštvo o zgodovinski nuji razvoja znanstvenega socializma. Nanj