OZ 2007/2

M T 79 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 so se, kot vemo, sklicevali in se še sklicujejo boljševiki po vsem svetu. Drugače so Marxovi prispevki k razvoju ekonomske znanosti, sociologije in odprte družbe svo- bodnih posameznikov takšni, da se jih v znanosti ne more spregledati. Potemtakem so lahko predvidevanja napačna ali srečna. Komunikacije po Kuhnu vplivajo na najgloblje temeljne procese v znanosti. Pokazal je, da znanstvena revolucija spreminja zorni kot znanstvene skupnosti. Sprememba zornega kota pa lahko vpliva tudi na sistem znanstvenih publikacij, vključno z znanstvenimi revija- mi. Zame je sistem znanstvenih publikacij, na katerem sloni družbeni sistem znanosti, tako povezan z drugimi elementi, da sprememba enega neizogibno vpliva na funkcioniranje drugih. Infrastrukturo sodobnih znanosti predstavljajo revije in druge oblike formalnega in nefor- malnega komuniciranja. Bistveno odstopanje od zakona komplementarne kulmulacije teh bi imelo najbrž usodne posledice za znanost, kakršna danes je. Revije so eden izmed prečiščevalcev, ki tudi ščitijo ekosistem znanosti pred onesnaževanjem. OZ: Že pred desetletji ste se med prvimi lotili zelo ob- čutljivega vprašanja relevantnosti informacij. Z leti in predvsem z internetom je ta vidik verjetno postal še bolj kritičen? Šercar: Shannonova matematična teorija komunikacij vključuje tehnični problem prenosa signalov in hrupa. Po Šrederjevi semantični teoriji bo večja količina semantič- nih informacij izzvala pri prejemniku večje spremembe. Možnost sprejema semantičnih informacij je odvisna od zmogljivosti informacijskega sistema prejemnika. Če je vhodna informacija prezapletena ali preveč enostavna za prejemnika, se komunikacijsko dejanje ne bo zgodilo. Relevantnost informacij glede na intencionalnost pre- jemnika je tretja raven komunikacijskega procesa. Po ameriški filozofiji pragmatizma ima spoznavna dejavnost funkcijo v prilagajanju spremembam v okolju in je ob tem bistvenega pomena tisto, kar je relevantno za do- seganje cilja, h kateremu stremimo. Prenosa signalov in semantičnih informacij sta samo mehanizma za pre- nos relevantnih informacij. Za znanstvenika je primarna efektivnost informacij in je treba izvajati strukturne in dinamične značilnosti komunikacije v znanosti glede na relevantnost informacij za prejemnika. Cilj znanosti so nove sinteze in teorije. Temu cilju lahko prispevajo samo relevantne informacije in za znanstvene lahko imamo ti- ste revije, ki prenašajo informacije največjega pomena in relevantnosti. Za pojasnitev povezanosti in odnosov znan- stvenikov, člankov in revij uporabljam teorijo širjenja znanja kot nalezljive bolezni. Članki v revijah so nalezlji- vi agensi okužbe, to je širjenja znanja. Avtorji so končni nosilci, revije pa posredni nosilci člankov kot nalezljivih agensov. Brez vsaj ene revije kot posrednika nosilca na- lezljivih agensov na določenem področju, na katerem se lahko objavljajo rezultati raziskav, znanstvena skupnost in znanstvena dejavnost preprosto nista močni. Shepard je leta 1997 opisal posledice odpovedi komunikacijske vloge znanstvene revije na primeru zastrupitve s strupeno gobo Amanita verna v ZDA. Leta 1970 je bilo po radiu emitirano obvestilo o smrti dveh od sedmih oseb, ki so se zastrupile z Amanito verno. Obvestilo je slišal kemik, ki je vedel, da je neki zdravnik na češkem leta 1963 ob- javil članek o metodi zdravljenja zastrupitve z omenjeno gobo ter je o tem obvestil zdravnika zastrupljenih oseb, ki so se zahvaljujoč tej metodi, hitro pozdravili. Informa- cije, predvsem relevantne, vsebujejo energijo, “silo”, ki usmerja komunikacijske procese. Če obstajajo ovire za komuniciranje skozi revije, se bodo relevantne informa- cije širile po drugih komunikacijskih kanalih (časnikih, radiu, televiziji, internetu …). OZ: Pri nas informacijske znanosti še vedno nimajo polne domovinske pravice, kar verjetno vpliva na kompetentno obravnavo tematike komuniciranja v znanosti? Šercar: Informacijska znanost je stara nekaj preko sto let. Moderna informacijska znanost pa ima 50 let kontinuira- nega razvoja. K polni domovinski pravici informacijske znanosti v naši sredini je prispeval predvsem IZUM, ki se je, kot sem že povedal, leta 1990 iz RCUM preoblikoval v Institut informacijskih znanosti, in mi, ki smo pisali o tem problemu. Na Filozofski fakulteti Univerze v Ljub- ljani je tudi Oddelek za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo. V veljavni fraskatski klasifikaciji področij znanosti in tehnologije (vede, področja in disci- pline) se informacijska znanost pojavlja dvakrat, in to kot informacijska znanost in programiranje v naravoslovnih vedah na področju matematike in računalništva ter kot bibliotekarstvo in informacijska znanost v družbenih vedah. Preden se je razvozlal klasifikacijski problem, se je informacijska znanost pri nas skrivala pod nazivom informatike, stroke, ki se ukvarja z razvojem, evalvacijo in uporabo informacijske tehnologije. Upoštevajoč dej- stvo, da je informacijska znanost neločljivo povezana z informacijsko tehnologijo, so leta 2001 v ZDA spremenili naslov vodilne revije na področju informacijske znanosti Journal of American Society for Information Science (JASIS) v JASIS&T (& Technology). Čaka nas, da čim prej naredimo ta korak tudi mi in vpeljemo informacijsko tehnologijo pod streho informacijske znanosti. Pojem informacij sodi med filozofske kategorije, kot so prostor, čas, gibanje, masa in energija. V zadnjih desetih letih se poraja tudi filozofija računalništva in informacij ter kon- ceptualizacija bibliotekarstva in informacijske znanosti kot uporabne filozofije informacij. Če je bilo 20. stol. stoletje informacij in upravljanja z njimi, naj bi bilo 21. stol. stoletje znanja in upravljanja z njim. V tem letu je Zins celo predlagal spremembo naziva informacijske zna- nosti (angl. information science ) v “znanost o vedenju”