OZ 2007/2

80 ORGANIZACIJA ZNANJA 2007, LETN. 12, ZV. 2 (angl. knowledge science ). Treba se je zavedati problema, da je po sodobni filozofiji informacij pojem znanja kot metafizični pojem nesprejemljiv in ne sodi v filozofijo, ki se ukvarja z informacijami kot z osrednjo filozofsko kategorijo. OZ: Večna dilema znanstvenikov manjših držav je ob- javljanje v nacionalnih časopisih ali usmeritev vseh sil v objave v vplivnih tujih časopisih? Šercar: Po zakonu o zastarevanju literature so stare tiste publikacije, ki se ne citirajo. Nova revija, ki se ne citira, je torej “stara” revija. Vendar imajo poleg vrednosti glede citiranosti znanstvene revije tudi lokalno vrednost glede na uporabo na lokalni ravni. V primeru necitirane, vendar brane revije, gre za posebno vrsto revije, specializirane za konsolidacijo informacij za namene razvoja, kot je IZUM-ova revija Organizacija znanja. Gre za selekcijo, analizo, evalvacijo in (re)organizacijo informacij za do- ločeno ciljno skupino uporabnikov. Znanstveniki danes ne stremijo samo k temu, da bi za vsako ceno objavili svoj prispevek v citirani reviji, ampak so začeli celo po- gojevati navajanje delov iz njihovih objavljenih člankov z objavljanjem le-teh izključno v člankih za objavo v citiranih revijah. OZ: Koliko se v znanosti sploh še bere? O tem obstajajo tudi zelo pesimistične ocene in naj so časopisi še tako sodobni, je napredek znanosti odvisen od tega, da posa- meznik prebere po nekaj deset strani na dan. Šercar: Naša zmogljivost branja je zagotovo fizično ome- jena in je zaman tista količina znanstvene literature, ki jo zaradi te, fizične omejenosti, ne moremo brati. Omejena zmogljivost je tudi eden izmed dejavnikov nastanka no- vih specialnosti v znanosti. Ko ne morejo več spremljati (in brati) rastí znanstvene literature v neki stroki, znan- stveniki zožijo znanstveni interes in tako nastanejo nove, vedno ožje specialnosti. Nebranje sicer dostopne znan- stvene literature je tudi ena izmed ovir odvijanja komuni- kacijskega procesa v znanosti. Leta 1962 je Wass postavil formulo za izračun tako imenovanega faktorja makulatur, ki izraža število neprebranih strani objavljene in distribui- rane znanstvene literature. Če se dobro spomnim, je Wass izračunal, da ostane neprebranih 90 odstotkov natisnjenih besedil. Makultura je beseda za papir, pokvarjen pri tisku, ki je za odpad. Ne zadostuje, da revije samo izdajamo. Treba je tudi organizirati dobro distribucijo, da pridejo do tistih uporabnikov, za katere bi bile zanimive in rele- vantne. Sreča v nesreči je, da se večina najbolj kvalitetnih in najbolj relevantnih člankov in informacij objavi v relativno majhnem številu revij. 95 odstotkov pomemb- nih člankov tako lahko najdemo v le 10 odstotkih od skupnega števila revij. Poleg tega so psihologi ugotovili, da je branje gradiva v elektronski obliki z zaslona za 30 odstotkov počasneje kot branje na papirju. Fizični obseg izpisov je danes tolikšen, da so svetovni proizvajalci “low tech” papirja za izpise, na podlagi analiz ugotovili, da se jim ni treba bati digitalne tehnologije niti v prihodnje. OZ: Kakšna je vloga knjižnic in knjižničarjev v zvezi z znanstvenimi časopisi? Šercar: Ekosistem znanstvenih komunikacij si lahko predstavljamo kot sistem z veliko kontrol in prečišče- valcev, ki ga ščitijo pred onesnaževanjem. To so: samo- kritičnost, etičnost, skromnost slehernega znanstvenika, ki ne bo spregledal rezultatov svojih kolegov (uporabljal jih bo in citiral) in bo skrbel za standardne oblike članka in drugih prispevkov; institut recenzije pri znanstvenih revijah (recenziranje rokopisov člankov za objavo); se- lekcija in analitična obdelava za vnos v selektivne (npr. baze podatkov ASI) in druge bibliografske baze podatkov (npr. CA, Excerpta medica, INSPEC itd.); nabavna poli- tika knjižnic, ki temelji na oceni relevantnosti revij za ciljno skupino uporabnikov; znanstvenikom so v knjižnici v pomoč pri zahtevnejših poizvedbah tudi informacijski specialisti, referentni in internetni bibliotekarji; knjižni- ce obenem skrbijo za revije kot trajni arhiv znanstvenih informacij, za informatizacijo uporabniškega mesta za delo v knjižnici in druge pogoje komfortne in učinkovite uporabe znanstvenih revij. In ne nazadnje se pričakuje, da knjižnice tudi izdajajo revije, knjižničarji pa v njih ob- javljajo rezultate svojega raziskovalnega in strokovnega dela. Vloga in delo knjižničarjev in knjižnic sta zelo za- pletena in družbeno odgovorna in se zavedam, da sem ju osvetlil le z nekaj vidikov. OZ: Vaše zelo številne strokovne objave večini ljudi pri- krijejo dejstvo, da ste odličen pesnik. So možni kakšni enotni vzgibi za strokovno in umetniško ustvarjalnost ali pa tečeta po povsem ločenih strugah? Šercar: Vsekakor. To so predvsem navdih, kritičnost, jezik in znanje. Brez na primer transcendentalnega stanja duha, ki ga poimenujemo navdih, ni ne umetniške ustvar- jalnosti in ne rezultatov v znanosti, saj resnične umetnosti mišljenja brez navdiha preprosto ni. V sodobni družbeni stvarnosti, ki pri posamezniku pred- vsem povzroča negotovost, tesnobo in depresijo, najbolj razširjeno bolezen sodobne različice kapitalizma, in v sodobnem digitalnem okolju (internet) poezijo bere pre- senetljivo več ljudi, kot si mislimo. Urednik prve sloven- ske literarne on-line revije Locutio Marjan Pungartnik je namestil števce za natančno štetje obiskov. Rezultati govorijo v prid moji ugotovitvi. Gre za številke v veliko- sti nad 300.000 obiskov. To pa, da se razumemo, ne po- meni, da je potreba po poeziji v “človeški naravi” velika. Rekel bi, da je potreba po poeziji ravno obratno, stalno